Zveza slovenskih godb (ZSG) je pravna naslednica Zveze pihalnih orkestrov Slovenije, ki je delovala v okviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Kot samostojno zvezo društev so jo ustanovili slovenske godbe in pihalni orkestri, ki so razvidni iz odločbe o njenem vpisu v register društev z dne 22. 5. 1998. V Zvezi slovenskih godb so združene slovenske godbe, bobnarske, mažoretne in druge glasbene skupine. Že pred ustanovitvijo ZSG kot samostojne zveze društev v letu 1998 so bile slovenske godbe in bobnarske ter mažoretne skupine povezane v svojem združenju – takrat še v okviru Zveze kulturnih društev Slovenije oz. njenih predhodnic. V letu 2012 je ZSG obeležila 40. obletnico organiziranega delovanja ter izdala pregled tega delovanja v knjigi Godbeni zvoki. Zveza je od leta 1990 tudi članica CISM – Mednarodne glasbene zveze in preko nje tudi UNESCA.
Trenutno je v ZSG povezanih 113 članov. Vanjo so vključeni tudi pihalni orkestri iz nekdanje zamejske Italije. Članske izkaznice Zveze slovenskih godb ima trenutno 5.243 godbenic in godbenikov. Uporabljajo jih predvsem za kontrolo članstva na državnih godbenih tekmovanjih, omogočajo pa jim tudi ugodnejše izobraževanje, ki ga organizira zveza. Ker se vse članice ZSG ne udeležujejo tekmovanj in izobraževanja, predvidevamo, da vsaj 2.000 godbenic in godbenikov trenutno nima veljavne članske izkaznice Zveze slovenskih godb.
Po pregledu veljavnih izkaznic ZSG lahko vidimo, da je v Zvezi slovenskih godb:
3844 godbenikov in 1399 godbenic; med njimi je 767 godbenic in godbenikov mlajših od 20 let, 4001 starejši od 20 in mlajši od 60 let ter 475 starejših od 60 let. 4895 glasbenikov ima zgolj nižjo ali srednjo glasbeno izobrazbo, 348 glasbenikov pa končano Akademijo za glasbo (med njimi je 277 moških in 71 žensk).
V anketi, ki je bila opravljena med članicami ZSG na podlagi regijskih posvetov, smo upoštevali 57 prejetih in izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Vsa anketirana društva so odgovarjala na vprašalnike na podlagi lastnega razumevanja posameznega vprašanja. Zaradi tega prihaja med odgovori na posamezna vprašanja tudi do neskladij. Tako so posamezna društva odgovorila zgolj na določen del vprašanja, nekatera pa na posamezna vprašanja zelo podrobno.
Analiza naj bi pokazala, kako posamezna godbena društva pridobivajo mlade godbenike in kako v društvih poteka njihov kasnejši razvoj. Zanimalo nas je tudi, koliko mladih pripadnikov je zainteresiranih za delo na področju ohranjanja godbeništva in slovenske kulture ter krepitve društvene kakovosti. Analiza zaradi dokaj enakomerne zastopanosti enakih problemov in pozitivnih dejavnikov ne izpostavlja vzorčnih primerov.
Položaj med posameznimi društvi je različen, a hkrati se vsa društva spopadajo s podobnimi težavami. Ponekod je interes za sodelovanje mladih večji, drugje pa manjši. Manjši interes je posledica osebnih odnosov med vodstvom glasbenih šol in učitelji ter društvenimi pihalnimi orkestri. Razlog za nevključitev mladih v svet godbeništva je preobremenjenost s šolskimi in obšolskimi aktivnostmi ter tudi v sodobni internetni in telekomunikacijski dobi, kjer mladi najdejo zatočišče, družbo in sprostitev. Sodobna spletna socialna omrežja so dober vir informacij in način povezovanja v društva brez formalnega članstva. Mladi so zgolj opazovalci družbenega dogajanja, članstvo v spletnih socialnih omrežjih pa je koristno, ko se posameznik v življenju sooči s situacijo, ki od njega zahteva več znanja, potrebo po spremembi študija, zaposlitve ali prebivališča in podobno. Sodobno življenje zahteva od mladih samostojnost in neodvisnost. Spletno zbiranje informacij mladim omogoča ustvarjanje lastnih mnenj. Mladi si želijo druženja in povezovanja z vrstniki iz Slovenije in tujine, ki presegajo okvire društva, kraja ali celo države, v kateri živijo.
Pomembno je, da sta druženje in prijateljstvo z vrstniki iz drugih kultur prikazana tudi kot možnost kulturnega bogatenja. Ustvariti je treba pozitiven odnos do drugih kultur in hkrati poudarjati bogastvo slovenske kulturne dediščine tako, da se lahko mladina v teh sredinah počuti zanimivejša tudi z vidika slovenske identitete in kulturne dediščine.
Godbe se zavedajo, da je izobraževanje mladih ena izmed temeljnih nalog, ki zagotavlja njihov obstoj in razvoj. V mnogih sredinah so bile prav godbe pobudnice za ustanovitev glasbenih šol ali njihovih oddelkov v krajih, kjer so pred tem že delovale. V začetku teh procesov so bile glasbene šole prava kovačnica kadrov.
Nekateri so v anketnih vprašalnikih obkrožili zgolj en odgovor, drugi dva ali tri, nekateri pa na to vprašanje niso odgovorili.
Iz odgovorov povzemamo naslednje podatke:
Pri odgovorih na to vprašanje je med posameznimi društvi prihajalo do opaznih razlik, ki so vsekakor rezultat razmerja med glasbeno šolo, njenim vodstvom in učitelji ter godbenim društvom.
V Sloveniji so godbena društva, ki imajo odlične povezave z lokalnimi glasbenimi šolami (nekatere imajo oddelke glasbene šole v svojih prostorih; imajo učitelje, ki sodelujejo tako z godbo kot glasbeno šolo; imajo sistem, ki mladim omogoča direkten prehod v društveni pihalni orkester in jim sočasno prinaša tudi oceno iz orkestrskega predmeta, prav tako pa godbe med mladimi delajo reklamo za vpisovanje v glasbene šole). Zadovoljna godbena društva tudi menijo, da njihovo dobro sodelovanje z učitelji in vodstvom omogoča mladim, da zaključijo glasbeno šolo kot dobri inštrumentalisti. Dokaz za to je, da se glasbena kakovost teh godb resnično dviguje ter da marsikateri izmed teh mladih glasbenikov nadaljuje svojo glasbeno izobraževanje na srednjih glasbenih stopnjah.
Obstajajo pa tudi godbena društva, ki z glasbenimi šolami nimajo korektnega odnosa in kjer vodstvo glasbene šole in učitelji svojih učencev ne motivirajo ali spodbujajo k dodatnemu glasbenemu udejstvovanju, temveč jim celo prepovedujejo sodelovanje z godbo. Z govoricami pa ustvarjajo tudi negativni odnos do godbe, da mladi tudi po končani glasbeni šoli ne nadaljujejo svoje glasbene poti in sčasoma izgubijo stik z inštrumentom. Nekatera društva omenjajo, da se je ob zamenjavi vodstva glasbene šole tako nemotivacijsko sodelovanje spremenilo in da je prišlo do začetnih pogovorov o sodelovanju med njimi in glasbeno šolo. Obstajajo tudi primeri, ko učitelji na glasbenih šolah ne dovolijo svojim učencem igrati v (lastnih) šolskih pihalnih orkestrih. Tako društva ugotavljajo, da glasbene šole v večini primerov ne želijo mladih usmerjati v svet glasbenega šolanja, temveč jih učijo zgolj glasbenih osnov in jih nato prepustijo same sebi, brez informacij o nadaljnjih možnostih in dodatnem izobraževanju.
Večina vseh društev pa ima enake probleme v tem, da večina slovenskih glasbenih šol nima dovolj vpisnih mest za inštrumente, ki jih potrebuje slovensko godbeništvo. Tako se skoraj vsaka slovenska godba spopada s pomanjkanjem mladih godbenikov, ki bi igrali pozavno, evfonij, tubo, rog, tolkala … Za vse to morajo organizirati svoje poučevanje. Zato vsi predlagajo, da bi v bodoče glasbeno šolstvo bolj poudarilo tudi poučevanje inštrumentov, ki so pomembni in ustrezni za pihalni orkester, ter tako skrbelo za ohranjanje slovenske tradicije ter tudi socialne aktivnosti slovenskega prebivalstva. Trdijo, da marsikatera glasbena šola gleda zgolj na svoj interes in polni oddelke tam, kjer profesorji potrebujejo delovne obveznosti, ne prisluhne pa potrebam kraja, četudi se je občina kot lastnica in sofinancerka vmešala v dogajanje.
V nekaterih sredinah obstaja mnogo večji interes za vpis godbenih inštrumentov, kot jim dovoljujejo predpisi in akti glasbenih šol in pristojnega ministrstva. Širitev oddelkov ni možna. Predlagajo uvajanje nadstandardnih programov, ki naj jih dodatno financira lokalna skupnost. Potrebam za vpis organizacija glasbenih šol ne sledi, ravnatelji pa pravijo, da imajo pri tem zvezane roke. So brez pooblastil za nagrajevanje in zaposlovanje učiteljev, ki sodelujejo z lokalnimi godbami. Nimajo tudi ukrepov zoper take učitelje, ki očitno pri tem ne sodelujejo oz. celo zavirajo sodelovanje. Spremembe so možne le dolgoročno (upokojevanje učiteljev, preselitev ipd.). V možnostih zaposlovanja bi bile potrebne take spremembe, ki že veljajo za gospodarstvo. To se mora prilagajati spremembam na trgu tudi z različnimi fleksibilnimi oblikami zaposlovanja.
Tudi v urejenih sredinah je potrebna skupna odločitev učitelja v glasbeni šoli in dirigenta, kdaj nastopi čas za vključitev učenca, ki že ima potrebno znanje, v lokalno godbo, ki ima ustrezno izobraženega dirigenta in drugo strokovno vodstvo.
Prav tako bi bilo potrebno narediti nekakšen nacionalni pregled znanja za mlade v glasbenih šolah, saj iz marsikatere glasbene šole pride v godbo slabo izobražen kader.
Spodaj so naštete vse glasbene šole, ki so jih zapisala anketirana društva.
Javne glasbene šole
Zasebne glasbene šole
Godbene glasbene šole
Na podlagi odgovorov lahko misli povzamemo takole:
Izmed 15 godbenih društev z lastnim glasbenim izobraževanjem je le 8 društev, ki so zapisala, da imajo znotraj svoje dejavnosti zasnovano lastno glasbeno izobraževanje. Nekatera od ostalih pa imajo glasbeno sodelovanje z glasbeno šolo ali pa posamezne manjkajoče inštrumente poučuje dirigent. 4 anketni listi so bili brez odgovora o načinu organiziranja godbene šole.
Lastne glasbene šole financirajo s plačilom staršev za pouk. V večini primerov pa delovanje šole sofinancira tudi društvo, ki od staršev oz. učencev pridobi zgolj vpisnino in sredstva za osnovne stroške, druge stroške pa pokrijejo sami. Obstajajo tudi godbene šole, ki del sredstev za delovanje pridobijo od občine oz. donatorja.
Od 44 društvenih godb, ki nimajo lastnega glasbenega izobraževanja, imajo lastno godbeno šolo v načrtu 3 godbe, 3 godbe so jo v preteklosti imele, pri 2 društvih pa si jo želijo.
Večina anketiranih društev se je v preteklosti pogovarjala z vodstvom glasbene šole, včasih sočasno tudi s predstavniki občine. Ponekod so bili taki pogovori uspešni, v enem primeru pa je občina pripravila predlog sodelovanja med občino, pihalnim orkestrom in glasbeno šolo, vendar je svet glasbene šole predlog zavrnil. Društva vseskozi poskušajo z bližnjimi glasbenimi šolami vzdrževati kontakte in iščejo najustreznejše poti za medsebojno sodelovanje. Ponekod društva pred vpisi v glasbeno šolo naredijo promocijske prireditve med mladimi in jih poskušajo zainteresirati za vpis v glasbene šole. Vsekakor so take promocijske aktivnosti odlična priložnost tako za društva kot za glasbene šole, problemi se pojavijo le v tem, da imajo ponekod glasbene šole premalo vpisnih mest za posamezne inštrumente oziroma, na žalost društev, določenih inštrumentov ne poučujejo. Nekatera društva so glasbenim šolam ponudila mesto v upravnih odborih društva, da lahko predstavnik glasbene šole spremlja delovanje godbe ter sodeluje pri pomembnih odločitvah, ki vplivajo tudi na učence glasbene šole. Na podlagi dogovorov nekatera društva nudijo glasbenim šolam tudi prostore za pouk (gre predvsem za dislocirane oddelke glasbenih šol) ali pa si medsebojno pomagajo pri uporabi inštrumentov (tolkala, nizka trobila). Poleg tega pomagajo tudi učencem pri drugih inštrumentih, saj jim društva omogočajo brezplačno uporabo in tako marsikateri učenec lahko začne svojo glasbeno pot v glasbeni šoli z ustreznim inštrumentom brez večjega lastnega finančnega vložka. Pri dobrih primerih se pihalni orkester glasbene šole in društveni pihalni orkester povezujeta enkrat letno tudi s skupnim koncertom ali pa nastane dvostopenjsko sodelovanje, kjer glasbena šola učencem omogoči, da na nižji stopnji glasbene šole delujejo v pihalnem orkestru glasbene šole, na višji pa v društvenem pihalnem orkestru.
Poleg sestanka med ravnateljem glasbene šole, predsednikom godbe in županom občine so dobrodošli tudi sestanki z vodji oddelkov. V enem izmed društev so organizirali celo okroglo mizo na temo Problematika glasbenega udejstvovanja mladih, na kateri so sodelovali župan občine, ravnatelj glasbene šole, predsednik pihalnega orkestra, koordinator območne izpostave JSKD in predsednik društva glasbenikov.
Društva v anketi ugotavljajo, da marsikje kljub pogovorom še vedno obstajajo nezainteresirani glasbeni pedagogi, ki svojih učencev ne znajo motivirati za sodelovanje v pihalnem orkestru oz. jim sodelovanje v njem celo prepovedujejo. V eni izmed glasbenih šol obstaja tudi šolski pihalni orkester, za katerega učitelji inštrumentov ne znajo navdušiti učencev, da bi v njem aktivneje sodelovali, in hodijo na vaje zgolj zaradi obveze oz. so nezainteresirani za igranje v njem. Ugotavljajo tudi, da ima marsikateri učenec tudi v glasbeni šoli prenatrpan urnik, saj jo mora obiskati 4-krat tedensko, in mu zato veselje do glasbenega izobraževanja upada.
Društva izpostavljajo tudi težavo, da jih glasbene šole ne smejo povezati s starši učencev, ki obiskujejo glasbeno šolo ali pa tistih, ki so bili zaradi premalo razpisnih mest na glasbeni šoli v izbirnem postopku zavrnjeni.
Problemi se pojavljajo tudi tam, kjer je matična glasbena šola v drugem kraju in v bližnjih oddelkih, če so, ne poučujejo godbenih inštrumentov. Mladi se ne vozijo v oddaljeni kraj na glasbene ure oz. tisti, ki hodijo na matično glasbeno šolo, ne prihajajo v njihovo godbo, temveč gredo v drugo, bližjo, saj marsikatera glasbena šola deluje na območju večjega števila društvenih godb.
Godbe predlagajo, da bi v bodoče moralo biti vključevanje mladih v društvene pihalne orkestre rešeno sistemsko, neodvisno od volje posameznikov. Bilo bi odlično, če bi na podlagi pogovorov med vodjem godbe in učitelji ter ravnateljem glasbene šole omogočili dobro medsebojno sodelovanje in bi glasbena šola imela otroški pihalni orkester. Po 3-4 letih bi mlade preusmerili v društveni pihalni orkester in ta bi lahko služil kot »mladinski«, kjer bi bili učenci lahko tudi ocenjeni. Društva se vsekakor za naprej zavezujejo, da bodo skrbela za nadaljnje izobraževanje mladih, jim omogočala dodatno izobraževanje ter skrbela tudi za socialni razvoj.
Po podatkih (2 godbi nista odgovorili) je v zadnjih treh letih v 56 slovenskih godb vstopilo 519 mladih godbenikov, izstopilo pa jih je 219.
Vizije slovenskega godbeništva bi lahko strnili v naslednje misli:
Nekatere godbe so si za prihodnje načrte z mladimi zadale naslednje cilje:
Aktivnosti, ki so jih v preteklosti godbena društva uporabljala za vključevanje novih učencev v glasbene šole, so naslednje:
V Sloveniji sedanje glasbeno šolstvo ne izobražuje dirigentov godb in pihalnih orkestrov. Gre za ključno vprašanje, ki bistveno vpliva na kakovostno raven godb. Zato je Dirigentska šola ZSG prava rešitev, ki je v zadnjih sedmih letih že upravičila svoj obstoj in pokazala izjemne rezultate. Ti se odražajo v kakovostnem vzponu slovenskih godb, katerih dirigenti so obiskovali to šolo. Ta oblika dirigentske šole nadomesti desetletje in več dirigentskega dela brez ustreznih teoretičnih in praktičnih podlag, ki so pogoj za pridobitev ustreznega znanja in izkušenj.
Nekatera društva niso v celoti odgovorila. Ponekod ni podatkov o dirigentu, v večini primerov pa o namestnikih in vodjih sekcij oziroma anketiranci izpostavijo le enega izmed vodij sekcije. Prav tako iz vprašanja ni bilo razvidno, ali gre za glasbeno strokovno izobrazbo ali pa za splošno, saj so nekateri zapisali podatke tudi o splošni izobrazbi dirigenta, namestnika ali vodje sekcije. 2 anketi sta bili popolnoma brez odgovora.
Po rezultatih ankete lahko rečemo, da je v slovenskem godbeništvu:
Anketirana društva so na to vprašanje odgovorila z opisovanjem nekaterih dosežkov, med katerimi so bile izpostavljene nagrade, dosežene na tekmovalnih nastopih, omenila pa so tudi naslednje dosežke:
Med anketiranimi društvi jih 5 ni odgovorilo o vseh temeljnih usmeritvah, eno društvo pa ni zapisalo odgovorov za 3 usmeritve. Društva na vprašanja tudi niso odgovarjala enako, saj so nekatera razvrstila temeljne usmeritve glede na prioritete od 1 (najpomembnejše) do 4 (najmanj pomembno), druga pa so samo ovrednotila posamezno usmeritev.
Društva so se glede na usmeritve opredelila za naslednji vrstni red (gledano povprečno):
Skupne povprečne vrednosti:
Program glasbenega izobraževanja Zveze slovenskih godb temelji na osnovi poučevalnih metod, ki uporabljajo glasbo kot vzgojni moment. Osnova je tematsko izbran in zaokrožen program (napisali so ga slovenski skladatelji posebej za posamezne prireditve). Pri vseh vrstah izobraževanja želimo udeležencem dodatno prikazati možnosti za vzgojo (tako mladine kot odraslih), ki temelji na glasbenih vrednotah in celostnem, ne zgolj glasbenem izobraževanju. Omenjena zasnova je plod ugotovitev, da med mladimi in starejšimi za doseganje višjih ciljev pri nadaljnjem delu celotne inštitucije ne smemo imeti zgolj povezovalne vloge, temveč moramo pri delovanju v okolju in med osebami poudariti predvsem vzgojno vlogo. Pomembno je tudi dejstvo, da tako glasbeno ustvarjanje v društvih ne pomeni le skupnega muziciranja, temveč tudi skupno preživljanje prostega časa in družabnost, ki združuje več generacij z različnim znanjem in socialnimi značilnostmi.
Zveza slovenskih godb že od leta 2010 dalje stalno opozarja svoje članstvo na možnost pridobivanja statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Do sedaj je znan le en primer godbe, ko je Ministrstvo za kulturo zavrnilo njeno vlogo za pridobitev tega statusa. Nerazumljivo in nesprejemljivo pa je, da je kljub stalnim finančnim težavam godb tak status pridobilo le 19 slovenskih godb, ostalih 33, ki so izpolnile anketo, pa za tak status sploh ni zaprosilo.
V spremenjenih in sedaj tudi zaostrenih družbenih in finančnih razmerah je bil finančni položaj ena izmed osrednjih tem območnih posvetov. Skupnega imenovalca za analizo sedanjih razmer ni mogoče opredeliti. Položaji godb so v Sloveniji zelo različni. Nekatere godbe, čeprav so te v manjšini, imajo za svoje delo dovolj sredstev, ki jih zagotavljajo veliki gospodarski sistemi (Pošta, Slovenske železnice ipd.). Nekatere godbe podpirajo gospodarske družbe, čeprav sedaj v zasebni lasti, ki nadaljujejo tradicijo tovarniških godb, druge omogočajo članom svojih godb dodatne ugodnosti.
V drugih sredinah pomenijo sredstva, pridobljena na podlagi razpisov od lokalnih skupnosti ali v drugačnih oblikah, temelj njihovega financiranja. Spet tretjim pomenijo glavni vir sponzorske pogodbe, četrti pa so odvisni od svojih prispevkov in donatorjev lokalnega gospodarstva.
Vedno pomembnejši vir postajajo tudi članarina in prispevki članov za razne skupne godbene akcije in programe. Prav tem bodo godbe morale posvetiti večjo pozornost. Pri tem velja, da zlasti članarina nima samo finančnega učinka, temveč vpliva tudi na pripadnost in utemeljevanje vrednot društva.
Pomembnejši vir bi moral postati tudi del dohodnine, za kar pa je prvi pogoj pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture.
Vprašanje so godbe razumele različno. Večina jih na podlagi prošenj za sofinanciranje letnega programa ali koncertov z donatorji in sponzorji sklene pogodbe. Vse godbe pa poudarjajo, da je potrebno v prihodnje zagotoviti rednejše financiranje, ki ga bodo namenile vzdrževanju opreme, usposabljanju mladih godbenikov, preurejanju dvorane in izvedbi kakovostnih koncertnih projektov.
Na območnih posvetih so predstavniki ZSG in godb obravnavali tudi nekatera druga skupna področja delovanja.
Potreba po negovanju predvodništva, korakanja in figurative je odraz spoznanja iz dolgoletne osnovne dejavnosti godbe, tj. njihove ceremonialne dejavnosti (parade, promenadni nastopi, nastopi z mažoretnimi skupinami ipd.).
Precej pozornosti je bilo v razpravi namenjeno tudi srečanjem godb. Sedanja območna srečanja in revije, ki jih organizira JSKD s strokovno spremljavo, bi bilo potrebno povezati z drugimi pomembnimi in odmevnimi krajevnimi dogodki (obletnica godbe, občinski praznik, velike turistično-kulturne prireditve itd.). Namen takih srečanj je tudi priprava orkestrov za boljše izvajanje programov, druženje godbenikov in popularizacija godbeništva. V zvezi s tem so pomembna prizadevanja za oblikovanje posebne sekcije pihalnih orkestrov Slovenske Istre. Take želje pomenijo nadaljevanje že uveljavljenih oblik sodelovanja godb na območnih ravneh (Revija kraških godb, Zveza godb Dolenjske in Bele krajine), ki bi lahko odigralo pomembno povezovalno vlogo med godbami in preko njih tudi s krovno ZSG.
V programih ZSG bi morali najti svoje mesto tudi godbeni abonmaji. Godbe, ki imajo za to ustrezne dvorane, bi po načelu dostopnosti (NPK 2014-2017) ter lokalnega programa kulture to uresničevale na najboljši možni način z abonmajskimi koncerti, na katerih bi v drugih sredinah predstavile svoje programske dosežke, z nastopom domače godbe pa bi imele zagotovljeno tudi publiko. Take oblike bi veljalo omisliti na vseh težavnostnih stopnjah.
Pri pripravi skupnih projektov bi veljalo uporabiti primere dobre prakse v večjih in manjših mestih ter upoštevati njihov razvoj od začetnih oblik druženja do promenadnih nastopov v starih krajevnih jedrih.
Dolgoletna slabost slovenskih godb v vseh letih skupnega delovanja je slaba odzivnost na skupne akcije. Kaže na preveč samozadostnosti in nekritično zadovoljstvo z lastnim delom, kar pogosto ne prinaša napredka; s tem celotno godbeništvo izgublja pomen in programsko aktualnost. Taka neodzivnost se kaže tudi v sodelovanju godb pri izdaji zbornika Godbeni zvoki in spletnem časopisu Slovenski godbenik.
Analizo pripravila:
Daniel Leskovic in Tone Urbas
