Ljubljana, 16. september 2020
Srce močneje bije, oko se je ponovno orosilo. Danes pišem tebi, Erno …
Bilo je kmalu po koncu karantene, ko sem prejela tvoj klic. Šel si v Malence po jagode, ki so se ti tako »zaluštale«. Med najinim pogovorom si mi povedal, da se ti je bolezen ponovila, a da se ne daš. Zvenel si več kot odlično, predvsem ko si mi govoril o svoji oboi. S prav posebnim žarom si povedal, da si včeraj prvič po več kot letu dni ponovno pihnil v svojo oboo in da boš sedaj počasi pričel z vadbo. Kako vesel si bil tega koraka! Z navdušenjem v glasu si pohvalil program, ki ga je izpostavil Miro za naš prvi koncert v novi sezoni, Anin večer. Rekel si, da ti je še posebej pri srcu skladba For Natalie in da se še spomniš, ko si jo leta poprej igral pod Mirovo taktirko. Dejal si, da boš pri tej skladbi z veseljem igral angleški rog, če boš le lahko in če ti bomo dovolili. Ob tem sva se nasmejala, saj sem ti povedala, da komaj čakamo, da se vrneš med nas! Kot vsakič, sva tudi ta pogovor končala v veselem vzdušju, z nasmehi na obrazu. Zaključila sem s stavkom: »Erno, drži se in se slišiva kmalu!«
Bilo je tako nepričakovano. Prišlo je sporočilo tvoje Anje, v katerem je pisalo, da si odšel med zvezde … Nastala je tišina in zvrtela se je zgodba.
Bil je čas, ko ni bilo veliko orkestrov, ki bi imeli svoje oboiste in ni bilo veliko orkestrov, ki bi imeli svoje odlične oboiste. Spominjam se, ko smo delovali še v prejšnjem orkestru, v katerega si na povabilo Mira prihajal pomagat za koncerte. Kaj hitro si se počutil domačega in pričela se je pisati naša skupna zgodba. Ničkolikokrat si na vajo prišel s svojim znamenitim žvižganjem, se usedel zraven mene in vprašal: »Kaj bo dobrega?« in »Kaj igramo danes?« Igranje ob tebi je bilo vedno prijetno in zabavno. S kakšnim navdušenjem si sodeloval na vseh muzikalih, ki smo jih odigrali. Nad našim zadnjim muzikalom Ljubezen vse premaga si bil tako navdušen, da si šel za nas v dogovarjanje, da bi nastopili na Dubrovniških letnih igrah v Dubrovniku. Bil si pravi prijatelj in podpornik vodstvu orkestra. Skupaj smo doživeli lepe in manj lepe trenutke. Z nami si šel skozi turbulentno obdobje, vse do nastanka novega orkestra. Pri tem si nam bil ves čas v podporo in ostajal naš zvesti član. Bilo je nemalo skupnih gostovanj v tujini, kjer smo imeli koncerte. Hvala ti za vse dogodivščine in spomine, ki so ostali z gostovanj v Italiji, Pragi in na Madžarskem.
Erno. Kako smo bili veseli, ko si na vajo pripeljal svojega prvega učenca, Tevža! Kakšen biser! Zatem pa še Katarino, Lenarta in na koncu še Saro. Pravi jagodni izbor. Vsi našteti so bili tvoji naj učenci in prav vse si pripeljal v Ave. Kako ponosen si bil na njih! Kdo drug, kot tvoji oboisti bodo s spoštovanjem in ponosom dalje zastopali tvoje barve. Vedi, da ti bomo večno hvaležni za to gesto!
In prišel je dan, ko je sonce sijalo najmočneje, čutiti pa je bilo žalost. Pred dobrim mesecem, v ponedeljek, 8. avgusta, smo se srečali zadnjič. Od tebe smo se poslovili z žalostjo v srcu, s cmokom v grlu in solzami v očeh. Erno. Trenutek slovesa je bil težak. Težak, ker si bil naš prijatelj! Težak, ker smo te imeli radi! Za vedno bo ostala praznina, a nate ne bomo pozabili! Hvaležna sem za vse spomine in za vse zgodbe, ki bodo ohranjale spomin nate!
Naj se naša glasba razlega: »Vse do zvezd!« Erno, počivaj v miru.
Tina Lahne, predsednica Orkestra Ave
Nov 30, 2021