Odlomek iz knjige Hartmanove prigode, (Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)
S svojimi šov nastopi je Pihalni orkester Pošte Maribor gostoval široko po Evropi. Znamenita in priljubljena Musikparade je vrsto let pripravljala nastope v večnamenskih dvoranah po vsej Nemčiji. Sprejele so tudi pet do deset tisoč obiskovalk in obiskovalcev in vstopnice zanje so bile vedno razprodane. Čeprav so bile priprave in izvedbe zahtevne, je teklo vse kot namazano. Predstavili so se predvsem vojaški orkestri, nastopilo pa je še nekaj uveljavljenih amaterskih skupin. Organizatorji so več let vabili tudi naš pihalni orkester. Seveda smo se odzvali in dobili priložnost, da smo prekrižarili skoraj vso Nemčijo in si ogledali veliko mest; ne toliko znamenitosti in kulturnih spomenikov kot predvsem velike dvorane, cestno omrežje in hotele. Turneje so bile naporne, nastopi zahtevni. Trajali so deset do petnajst minut, prizorišče je bilo treba prehoditi in pri tem igrati dvakrat ali celo trikrat. Pri uvodni ceremoniji nismo bili vedno zraven, med finalom pa vsekakor, saj smo tedaj vsi orkestri izvedli skupen program s številnimi dodatnimi solisti in vizualnimi učinki. Spektakel je bil na vrhuncu.
Priprave na skupni nastop vseh sodelujočih orkestrov na MUSIKPARADE. Fotografija: arhiv E. Hartmana
Najzahtevnejši je bil otvoritveni nastop. V eni sezoni smo se tja odpravili kar dvakrat. Drugič nas je organizator povabil takrat, ko naj bi uvodni nastop izvajala vojaška orkestra Rusije in Ukrajine. Ker je prišlo do političnega spora med njunima državama, so Rusi odpovedali udeležbo, zato so povabili nas. Ko smo potrdili sodelovanje, so nam poslali videoposnetek otvoritvene slovesnosti obeh vojaških orkestrov, na osnovi katerega smo v nekaj dneh pripravili precej zahteven program, ki je bil videti tako, da sta oba orkestra na prizorišču izvedla nekaj medsebojnih »dialogov«, se pravi dvogovorov dirigentov, ki naj bi drug drugega šaljivo skušala zmotiti. Takšno duhovito nagajanje je bilo kar stresno. Skupna vaja je trajala samo kako uro pred nastopom in že smo stopili pred občinstvo. Prvič nam je bilo nekoliko tesno pri srcu, na naslednji ponovitvi v drugem mestu pa je vse steklo kot po maslu. Bili smo polaskani, da so nam zaupali tako pomembno nalogo.
Zaključek otvoritvenega nastopa festivala poštnega orkestra, ki ga je izvede skupaj z beloruskim vojaškim orkestrom na MUSIKPARADE v Nemčiji. Fotografija: arhiv Ervina Hartmana
Na teh številnih nastopih in po prevoženih tisoč in tisoč kilometrih je bilo veliko lepih trenutkov, , včasih pa se je tudi zgodilo, da nam ni bilo lahko. Prireditev je vedno tekla po natančno določenem scenariju in brez pomoči pomožnega osebja, ki bi orkestre spremljalo iz zakulisja. Ob predvideni uri se je orkester zbral za zaveso. Ko se je dvignila, smo začeli svoj nastop. Vsi smo se zavedali odgovornosti in smo se pravočasno postavili na dogovorjena mesta. Samo enkrat se je zgodilo, da bi se lahko vse skupaj obrnilo kako drugače. Napovedovalec je bil že skoraj pri koncu svoje uvodne napovedi, mi pa strumno pripravljeni za spuščeno zaveso, toda, joj, prejoj, v postavitvi je nekdo manjkal. Koga ni bilo? Vlada. Kaj zdaj? Brez njega bi bilo skoraj nemogoče nastopiti. Zaskrbljeno smo pogledovali proti vratom. Ali kdo ve, kje se je izgubil? Sekunde so hitro tekle. Zavesa se je dvignila in dal sem znak za začetek, saj nisem imel več druge izbire. Od nekod se je v zadnjem hipu čudežno prikazal Vlado. Še so čudeži, in to zlasti pri tistih, ki so se za vse življenje zapisali glasbi.
Po uspelem nastopu še ena "gasilska" za spomin na skupno muziciranje. Fotografija: arhiv E. Hartmana
Turneje so bile vedno ob koncu tednov. Na njih smo imeli v različnih mestih tri do pet nastopov. Prehranjevali smo se v začasnih jedilnicah, v katerih smo imeli priložnost, da smo se seznanjali z glasbeniki z vseh koncev sveta. Pogosto smo si čakanje na nastope krajšali tudi z glasbo, in to ne vsak zase. Ko je kdo od nas začel igrati ali peti, takole za dušo, so se mu kmalu pridružili tudi godbeniki iz drugih skupin. Prav vseeno je bilo, od kod je kdo prišel. Glasba nas je povezovala ter odstranjevala meje in pregrade med različnimi ljudmi.
Sodelovanja na MUSIKPARADE so omogočali tudi navezovanje stikov z orkestri iz raznih koncev sveta. Z vodstvom vojaškega orkestra iz Kitajske sva s predsednikom poštnega orkestra Ivom Jurišičem izmenjala spominska darila. Fotografija: arhiv E. Hartmana
Nekajkrat smo se združili v manjšo glasbeno skupino in med odmorom s polkami in valčki zabavali občinstvo kar pred dvorano. Peli smo in zraven plesali ter prodali tudi kako svojo zgoščenko. Publika je bila včasih tako navdušena, da se ni hotela vrniti v dvorano. Organizatorji so nas morali prositi, naj prenehamo igrati, da bo prireditev lahko potekala natanko tako, kot je bilo načrtovano. Še zdaj mi je toplo pri srcu, kadar sem spomnim na prisrčne sprejeme občinstva, stiske rok in trepljanje po ramenih. Življenje je prekratko za vse te prelepe spomine.
Ervin Hartman
Dec 02, 2021