Ob vseh nakopičenih neskladjih tega sveta smo lahko srečni, da živimo v miru. Samostojnosti in enotnosti je žal vedno manj. Vendar je tu glasba, ki povezuje, združuje. Na božič, praznik miru in na predvečer državnega praznika, dneva samostojnosti in enotnosti, je cerkniška godba izvedla že 48. božično-novoletni koncert, ki so ga tokrat poimenovali Pesmi z vzhoda. In prav z vzhoda že več kot deset mesecev prihajajo žalostne novice in še bolj žalostni ljudje. Nam je dano, da sanjamo z odprtimi očmi in gledamo na lepe stvari - tako, kot bi zapel glasbeni gost večera, Izolan Rudi Bučar. Njim ni.
Tradicionalni godbeni koncert je z voščilom občankam in občanom odprl Marko Rupar, župan cerkniške občine, ki Godbo Cerknica zvesto podpira že vsa leta. Tako, kot podjetje ebm-papst Slovenija in njegov donedavni direktor Jošt Rupnik, ki mu je predsednik društva Jernej Modic v zahvalo podelil častni znak Godbe Cerknica.
Cerkniški godbi je dirigiral Mitja Dragolič, ki se je v preteklem letu zaposlil tudi kot dirigent Orkestra Slovenske vojske, s katerim polni koncertne dvorane. Seveda pa je domače občinstvo tisto, ki Mitja in njegov pihalni orkester najbolj ceni in se veseli glasbenih dogodkov.
V prvi skladbi prazničnega večera smo prepoznali takte znane melodije, ki jo na ameriških univerzah izvajajo ob podelitvi diplom. Koračnica je – nekoliko ironično – delo skladateljskega samouka, ki je svoje šolanje zaključil že sredi najstniških let in ni nikoli prestopil univerzitetnega praga. Angleški skladatelj glasbene romantike sir Edward Elgar je naslov za cikel petih koračnic našel kje drugje kot v Shakespearu, v Othellovih besedah. Največkrat izvajano, prvo izmed petih koračnic Blišč in slava je Elgar skomponiral leta 1901, naslednje leto so jo odigrali ob kronanju britanskega kralja Edvarda VII., ki je skladatelja leta 1904 povzdignil v viteza. Koncert za trobento iz leta 1950, najbolj znano delo armenskega skladatelja in pianista Alexandra Grigorija Arutiuniana je izvedel solist, eden najboljših mladih trobentačev Luka Kraševec, ki v letošnjem šolskem letu zaključuje ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet. O enostavčnem koncertu je Luka povedal, da mu je všeč razmerje med tehnično zahtevnostjo in spevnostjo skladbe, v kateri zaznavamo vplive armenske glasbe, ki se kaže v poudarjeni ritmiki in zanimivih melodičnih motivih. Tudi v tretji skladbi smo ostali med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, v deželi, ki je očarala enega najpogosteje izvajanih ameriških skladateljev Alfreda Reeda. Godba je odigrala prvi stavek od štirih iz suite iz sedemdesetih let preteklega stoletja. Armenske plese sestavljajo ljudske pesmi, ki jih je na prelomu 19. in 20. stoletja zbiral armenski etnomuzikolog Komitas Vardapet. Zdaj se nam najbrž že svita, zakaj je bil koncert naslovljen Pesmi z vzhoda, saj smo tudi v dodatku slišali še enega skladatelja, ki je svojo armensko narodnost izražal z vključevanjem ljudskih potez iz izročila v svoje kompozicije. Privškov Potpouri, Ples s sabljami Arama Hačaturjana in obvezen Radetzky marš ter seveda istrska Dajte, dajte so polno dvorano poslušalcev pospremile v čudovit zaključek božičnega večera.
Seveda je za že dolgo ne tako polno dvorano poskrbel tudi izvrsten glasbenik, ki ne skriva, da se v Cerknico iskreno rad vrača, da mu ni tuja ne coprniška Slivnica in ne jezerski mir. V preteklem letu je Rudi Bučar cerkniško publiko razveselil že marca in tudi tokrat smo ob njegovih skladbah prepevali vsi. Tisti ljudje, Greva naprej, Šaltinka ter že prej omenjena Dajte, dajte s cerkniško godbo, in Sen znala jes, ki jo je Rudi zapel sam, so 48. koncertu dodale vonj Istre in sonca. Koncert je voditeljica večera Vesna Telič Kovač sklenila z željo, da ostanemo zvesti – zvesti predvsem sebi, svojim občutkom in načelom. Da ostanemo – tisti ljudje, ki smo s soncem obsijani in gledamo naprej …
Vesna Telič Kovač
fotografije Ljubo Vukelič
Jan 17, 2023