Nedolgo nazaj smo se poslovili od izjemnega človeka, dolgoletnega dirigenta, prijatelja, ustvarjalca in povezovalca kulture, ki je s svojim delom in predanostjo pustil neizbrisen pečat v Šentjernejski godbi in širše. Njegova glasbena pot je presegla meje našega kraja in segla v srca mnogih po celotnem prostoru bivših jugoslovanskih držav.

Bil je človek, ki je znal s svojo energijo in strastjo združevati ljudi, ustvarjati nepozabne glasbene trenutke in širiti ljubezen do glasbe. Njegova predanost umetnosti in kulturi je bila neizmerna. Njegovo delo pa bo za vedno ostalo zapisano v zgodovini našega kraja in v spominih vseh, ki smo ga poznali.

Naj bo ta zapis priložnost, da se spomnimo vseh lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z njim, ter se zahvalimo za vse, kar je storil za nas, šentjernejske godbenike in za glasbeni svet.

Vedeli smo, da so mu pohajale moči, zato smo se ga večkrat spomnili v naših pogovorih in se obiskovali. Nazadnje nas je, nedolgo nazaj, obiskal s svojim vnukom. Teh srečanj smo bili vedno zelo veseli, saj smo imeli priložnost, da smo se pogovorili o dnevih našega dvajsetletnega sodelovanja, ki je bilo zelo uspešno, predvsem pa prijateljsko.

Bil je velik strokovnjak na trobenti in lahko brez pomislekov rečemo, da takega v tistih časih ni bilo od Zagreba do Ljubljane. Po naravi je bil zelo temperamenten in čustven, saj je s svojim igranjem na trobento na veselicah vse spravil v veselje in na plesišče, ob slovesih na pogrebih, pa so ob izvajanju njegove zaigrane Tišine vsi obnemeli in jokali. V izvajanju lastne glasbe je pokazal celega sebe, zato je bila njegova glasba tako lepa in neponovljiva. Kdor ga je slišal, si ga je zapomnil za vedno.

V Šentjernejsko godbo je prišel ravno v času nastajanju. Sprva smo ga gledali z nezaupanjem, ko pa je predstavil in povedal, kako bomo delali, smo ga odprtih rokami vzeli za svojega. In naslednjih 20 let smo iz male vaške godbe prerasli v pihalni orkester. Še posebej smo bili, zaradi njega, prepoznani z izvajanjem koračnic.

Na vaje smo komaj čakali, čeprav so bile dvakrat tedensko, saj so bile le-te vedno veselo doživetje. Nikoli ni bilo nič pretežko. Četudi so bile kakšne slabe novice, jih je Buco vedno obrnil v veselje. Z vaj smo domov odhajali bogatejši, hvaležni in veseli.

S končano dirigentsko dobo je godbo s ponosom prepustil mlajšim ustvarjalcem. Tudi v nadaljnjih letih je spremljal naše delo in bil ponosen, da je bil začetnik naše godbeniške zgodbe.

Ne smemo pozabiti omeniti dejstva, da je note si pisal na roke. Te so bile in še vedno so prava umetnost. Z notami je opremil nas šentjernejčane, celo Jugoslavijo ter širše. Po lepopisu not je bil neprekosljiv in to bo ostalo v godbenih arhivih za vedno. Za šentjernejsko godbo je naredil priredbo Šentjernejska, ki je pri nas postala krajevna himna, igrajo pa jo tudi vse slovenske godbe.

Ob slovesu je naša godba Bucotu še zadnjič zaigrala in mu tako izrazila hvaležnost in globok poklon sodelovanju in prijateljstvu. Njegova zapuščina bo živela naprej v naših srcih in v glasbi, ki jo je tako ljubil.

Pihalni orkester občine Šentjernej

Od leve si sledijo: Janez Selak, Bratislav Roguljić - Buco in Slavko Franko.

Bratislav Roguljić – Buco podpisuje listino, s katero je Pihalnemu orkestru občine Šentjernej podelil lastništvo in avtorske pravice za skladbo Šentjernejska.