Članek

Poročila in ocene

Prinašalci miru

Godba Domžale je na prvem koncertu tretjega Sakralnega abonmaja v Uršulinski cerkvi skupaj z otroškim in dekliškim pevskim zborom, violinistom in organistko zaigrala mašo Missa nuova laudate pueri dominum.

Objavljeno Oct 23, 2013

Prvi koncert tretjega Sakralnega abonmaja je v baročni Uršulinski cerkvi ponudil mašo Missa nuova Laudate pueri dominum za pihalni orkester, otroški in dekliški pevski zbor, violino, orgle in tolkala skladatelja Patricka Quaggiata. Quaggiatova maša, v slovenskem prostoru edinstvena stvaritev, je posvečena 20. obletnici samostojne Slovenije in je v sredo, 16. oktobra, doživela že šesto ponovitev.

Glasba, ki jo piše goriški skladatelj, ima korenine na obeh straneh slovensko-italijanske meje, vendar se razrašča v enotno krošnjo osebne mladostne govorice. Tokrat smo lahko prisluhnili zanimivi kombinaciji treh tolminskih zborov in Domžalske godbe. Zbori, posebno Otorški pevski zbor OŠ Franceta Bevka pod vodstvom Barbare Kovačič, so očarali tako z glasovno čistostjo v zahtevni kompoziciji kot s prodorno iskrenostjo. Dekliškima pevskima sestavoma (Pueri Cantores pod vodstvom Kovačičeve ter Dekliški pevski zbor Plejade pod vodstvom Karmen Ferjančič Žgavc) je skladatelj namenil barvanja nad otroškim zborom. Pihalni orkester Domžale pod vodstvom Damjana Tomažina se je znal umakniti zborom in izstopati tako s soli kot s pestro ritmiko. Pričakovana ljubljanska izvedba je postregla z nekoliko spremenjeno zasedbo od prejšnjih. Na orglah smo tako prisluhnili Tamari Stepišnik Kranjc, violinski solo pa je občuteno odigral mladi perspektivni violinist Aleš Lavrenčič.

Quaggiato, tudi sam dirigent pihalnim godbam, je inštrumentalne linije mestoma nevidno zlil s pevci, spet drugod pa jih je postavil v kontrast. Kontrapunktično tkana maša je sestavljena iz drobnih ritmičnih vzorcev, nad katerimi se razpirajo dolge melodične linije. Delčki se kalejdoskopsko sestavljajo in razstavljajo, vendar pa raznolikost stavkov povezujeta enotni kontrastni temi. Slovesna začetna je veselo otroško zazvenela po začetnem orgelskem preludiju, še bolj slavnostno pa v Sanctusu. Druga, preprosto spevna, obarvana z orglami, je kot večplastna meditacija dopolnila v latinskem besedilu neizrečeno. Mašno formo, ki jo je za pihalni orkester in zbor uresničil tudi romantični steber Bruckner ali sodobnejši Lancen, je Quaggiato razvil z zanj značilnimi elementi. Preproste spevne linije je sestavil v bogate horizontalne preplete in jih dopolnil z bogatim naborom tolkal. Ta niso bila le ritmični skelet poudarjeno ritmični maši, temveč jih je skladatelj izkoristil tudi kot barvna polnila. Celotna slika je filmsko barvita, a vendarle diši po tistem najbolj običajnem in naravnem: zvonovi se oglašajo kot nedeljska jutranja melodija cerkvenih zvonov, Introitus kot zatopljeno mrmranje molitev pred začetkom maše.

Skladatelj in tudi dirigent tej veliki zasedbi je med občinstvo poslal mir. Štirje otroški glasovi, oznanjevalci sporočila, so se sprehodili med navdušenim občinstvom, kateremu je ostal trenutek tišine, miru, po zadnjem odmevu. Ostaja pa tudi nova zanimiva skladba, čakajoč na nove, zavzete pevce in godbenike.

Ingrid Mačus