Aktivno staranje

Ni dovolj, da starost le preživljamo, marveč mora življenje zmeraj imeti prihodnost, vrednost in pomen! Vsak človek si sam izbere, kako bo kakovostno in smiselno zapolnil svoj dan v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Najpomembneje  pa je, da človek kljub morebitnim težavam ne izgubi volje do življenja in da poskuša prilagoditi svoja iskanja in pričakovanja. Zaupanje vase, samospoštovanje in zadovoljstvo s samim seboj je tudi v poznejših letih mogoče gojiti, ohranjati in celo izpopolnjevati. To se zlasti potrjuje pri vključenih v najrazličnejša društva, ki si zavestno prizadevajo polepšati dan. Besede »za to sem prestar« so črtali iz svojega besednjaka. Besede »star« ne uporabljajo, nadomestili so jo s »starejši«. Seveda  velja to za vse dejavne ljudi in najrazličnejše aktivnosti ne glede na vsebino in trajanje dejavnosti.

Ko smo v študentskih letih videli, da naš osemdesetletni profesor Mihajlo Rostohar nekaj vneto zapisuje v zvezek, smo ga vprašali, ali piše spomine. Znani profesor je odgovoril, da ne piše spominov, ker jih bo pisal, ko bo star. Resnična anekdota, ki nas opozarja na to, da beseda »star« v slovenščini nima več žlahtnega pomena. Žlahtno je zvenela v antiki, ko je bila povezana s pojmoma modrost in izkušnje, danes pa jo povezujemo z betežnostjo, počasnostjo in nerganjem. Termin »star« se čedalje bolj širi v konceptih socialnega dela, psihološki  stroki je blizu termin »starejši«; zaradi dinamike in velikih individualnih razlik vedno daljšega generacijskega obdobja (tudi sam ga uporabljam) in ga tudi dosledno uporablja Evropska skupnost v vseh uradnih dokumentih in strokovnih publikacijah (»older people«).

O staranju razmišlja Vid Pečjak: Ni pomembno, koliko si star, temveč kako si star! Ko je na letošnjem že 12. Festivalu za tretje življenjsko obdobje prejel častni naziv (prvega) ambasadorja festivala, je v kratkem zahvalnem nagovoru dejal, da je podelitev častnega naziva predvsem spodbuda nadaljnje delo.

Kako ozek ali širok je pomen izraza aktivno staranje? Kaj pomeni aktivno staranje in kako je povezano z medgeneracijsko solidarnostjo?

»Koncept aktivnega staranja ni omejen na ohranjanje zdravja  s telesnimi aktivnostmi. Aktivno staranje je povezano s trajno udeležbo v socialnem, gospodarskem, kulturnem, duhovnem in civilnem življenju. Celotna družba nosi odgovornost, da ponudi priložnosti za aktivno staranje.« Citiral sem del Ljubljanske deklaracije 18. Mednarodnega kongresa EURAG v Ljubljani leta 2005. Podobno je definirala aktivno staranje Svetovna zdravstvena organizacija.

Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti opozarja na tri področja aktivnega staranja: zaposlovanje, družbeno udejstvovanje in samostojno življenje.

Vizija EU je družba, kjer je življenje v starosti prav tako aktivno in izpolnjujoče kot v mlajših letih, s sodelovanjem starejših v družinah, v lokalni skupnosti in delovno – poklicno. V preteklosti (in še danes) so bili starejši pogosto obravnavani kot potrebni pomoči in kot družbeno breme. Dejstvo je drugačno; mnogi prispevajo zelo veliko kot babice in dedki, prostovoljci in tudi drugače. Biti starejši ali upokojen ne sme biti enačeno s potrebo po pomoči. Poglejmo raje, kaj lahko posameznik naredi, namesto da ocenjujemo sposobnosti posameznika glede na starost. V orkestru različnih starosti je pomembna le orkestrska igra – kakovost igranja vsakega posameznika, ne pa starost.

Z daljšanjem življenja se danes tretje življenjsko obdobje raztegne na dolgo obdobje 30 do 40 let.  Tem desetletjem naj bi dali novo rast, novo vsebino, drugo kariero. Kako, nam kažejo zgledi ljudi, ki so po upokojitvi premagali socialni stereotip o starosti in so si priborili pravico, da živijo po svojih zmožnostih vse do konca življenja. Dejavna starost je potrebna posamezniku in družbi. V dejavni starosti ostaneš sredi družbe, še naprej si njen produktivni član. Ne hodiš v službo, ampak se na nov način, prek novih znanj in dejavnosti, vključuješ v druge oblike dela in ustvarjanja.

Izkušnje in znanje ljudi bo imelo v družbi ustrezen pomen samo, če bodo starejši stopili iz socialne izločenosti, z obrobja družbe in nadaljevali svoje življenje v sožitju z ostalimi generacijami, dosegli enakopraven položaj in spet s svojo dejavnostjo pridobili svoj družbeni pomen (ugled). Sicer na obrobju družbe lahko odmre vse njihovo nakopičeno bogastvo znanja in izkušenj in tako mlajši ostanejo praznih rok.

Zgledi dejavnega življenja v starosti

Danski psiholog Claus Moller pri 71 letih niti približno ne razmišlja o upokojitvi. Meni, da po statistiki ljudje, ki vse življenje ogromno delajo, potem pa se upokojijo in ne počno ničesar, umrejo. Razvil je zanimivo filozofijo. Pravi, da ima tudi človek, tako kot narava, štiri letne čase. Pomlad doživljaš v dvajsetih letih, poletje v tridesetih in štiridesetih, jesen nekje do šestdesetega leta, potem naj bi se zgodila zima. Po njegovem pa ne, ker se je odločil, da jo bo preskočil in imel svojo novo, drugo pomlad. Lahko jo imaš, če si želiš, seveda.

Ljudje se premalo zavedajo, da so sami svoje sreče kovač. Da so v prvi vrsti sami odgovorni za svoje počutje, ali so recimo jezni, razočarani, prestrašeni. Z negativnimi fantazijami v možganih zapečatijo tudi svojo usodo.

Za poklicno aktivno starost se odločajo posamezniki, za katere je delo v resnici pomembna vrednota, ki so visoko izobraženi, ki so pri svojem poklicnem delu uživali, ki živijo v ustvarjalnem okolju, kjer jih pri delu podpirajo – ugotavljajo skandinavski strokovnjaki. Delo je za starejšega tudi pomembna socialna spodbuda. S polnim ali skrajšanim delovnim časom, redno ali honorarno, vsak dan ali le občasno. Ali bomo šli spet nazaj v diskriminacijsko zaposlovanje starejših?

Po mnenju britanskih psihologov je za ljudi dobro, da ostanejo aktivni tudi ko dosežejo upokojitveno starost. Tako koristno uporabijo svoje znanje in sposobnosti in se naprej razvijajo. Dejavni seniorji so bolj zdravi, zlasti psihično, in živijo dlje.

Ohranjam skoraj docela življenjski stil kot pred upokojitvijo. Srečna okoliščina pred 15 leti je bila, da so mi na zavodu za zaposlovanje zaupali nekatere projekte še po upokojitvi. Potem sem nadaljeval podobno poklicno delo v zasebni organizaciji še do 70. leta starosti. Od tedaj naprej pa sem na različnih področjih le prostovoljec - brez plačila - in kakovost življenja se mi je kljub poslabšanju finančnega stanja izboljšala: lahko si privoščim skoraj vsak dan Šmarno goro s kolesom in peš, seveda me potem ravno tako kot prej čas preganja  k določenim nalogam, ki si jih večkrat zastavljam kar sam; zlasti za pisanje in vodenje kulturnega društva. Še vedno me vznemirjajo vse stvari tako kot nekoč. Na primer družina, danes razširjena z vnuki, ki je pri meni daleč na prvem mestu, potem poklic. Sledi glasba, ki je nedvomno moj način življenja in ne le konjiček. Hitro sem se v mladosti  zastrupil tudi z gorami in se ves čas vključeval v prostovoljno delo z ranljivimi skupinami. In vse te ljubezni še vedno trajajo.

Neugodna samopodoba ob vstopu v pokoj

Starejši so pravzaprav sami ustvarili neugodno samopodobo ob vstopu v pokoj.  Preveč jih je, ki se počutijo nepotrebne, ki se umikajo z vseh področij, ko vstopijo v pokoj. Tega dojemanja starosti ne razumejo niti strokovnjaki.

Dejstvo  je,  da so zato starejši daleč od soodločanja ali od participacij. Slovenija je v evropskem prostoru ena izmed tistih držav, ki imajo najbolj razvejeno število društev upokojencev in drugih društev, vendar je pri odločanju kot civilna družba povsem na dnu.

Pasivnost te prej ali slej izloči iz družbe. Nedejavnost ne prinaša samo ekonomskih posledic, ampak tudi socialne, ki so veliko hujše.

Delo je pogoj za dejavno starost, vendar pri tem sploh ne gre za službe. Razumevanje zlasti mlajših generacij, pa tudi naše, ki si pod pojmom delo predstavlja redno zaposlitev, je popolnoma zgrešeno. To je daleč od modernega pogleda na aktivnost. Gre preprosto za to, da človek ni pasiven. Šele z aktivnostjo je človek socialno potrjen. To pa ni samo zaposlitev v tem pomenu besede, torej preživljanje, to je lahko prostovoljska dejavnost, to je lahko tudi kulturno udejstvovanje, ki človeku povrne samopodobo; samopotrditev pa potrebuje vsak človek.

Ali gledajo v razvitih državah na starost drugače? V Evropi sploh ne poznajo statusa upokojenca, ker tam ni nikakršne razlike med zaposlenim in upokojenim. Tam jim je jasno, da starejši tudi po upokojitvi ostanejo pomemben člen v družbenem dogajanju. Pri nas se v trenutku odhoda v pokoj zmanjšajo vse pravice; še več, saj se začnejo diskriminacija in najrazličnejše kršitve pravic. Nihče ne varuje integritete starejših, čeprav je to še kako pomembno za zdravo družbo in sožitje v njej.

Beseda »upokojenc« ima v slovenščini negativno konotacijo. Zakaj naj bi s pokojnino kar čez noč postal upokojensko onemogel in star? Še vedno sem (govorim tudi zase) dejaven na poklicnem in drugih področjih. Čeprav nisem več »plačanec«, pač pa upokojenec, nisem izgubil svojega poklica.

Vedrejša podoba starosti

S pojavom nove kulture staranja in s tem povezane humane in vedrejše podobe starosti je potrebno za spreminjanje stare podobe nekaj storiti. Najprej spoznavati in odpravljati tabuje, predsodke, stereotipe, ki so na pragu procesa staranja (65 let) in tistih, ki so v tretjem življenjskem obdobju. Vse generacije morajo dati svoj prispevek za učinkovito družbo. V sožitju generacij so skriti neizkoriščeni viri ustvarjalnega skupnega učenja, novih spoznanj, znanja, spretnosti in razumevanja. Človek najde pravo integracijo s socialnim okoljem le, če je dejaven na vseh področjih življenja. V Sloveniji ne pristopamo dovolj sistemsko, da bi s spodbujevalnimi ukrepi izboljšali kakovost življenja (vseh generacij) na splošno. Neenotno razumevanje (strok, vladnih resorjev, civilne družbe) je vse prej kot ugodno izhodišče za uresničevanje koncepta aktivnega staranja. Nimamo dovolj raziskav dejavne starosti.

V nemalo državah so znali sistemsko prisluhniti izzivom vse bolj starajoče se družbe in s spodbujevalnimi ukrepi izboljšati kakovost življenja na splošno. V kolikor je mogoče dolgo ohranjanje aktivne starosti pa ne vodi (le) podaljševanje delovne dobe. Takšno iskanje rešitev je kratkovidno. Treba je povečati možnosti za dejansko aktivno staranje in za njihovo uresničevanje na vseh področjih življenja.

Primeri dobre prakse

Ni dovolj le sedeti križem rok in se pritoževati nad stvarmi, ki te motijo v lastni državi. Če nisi pripravljen česa ukreniti, si zaslužiš to, kar dobiš! V Sloveniji je premalo pozornosti dano že uveljavljenim primerom dobre prakse, ki omogočajo konkretno realizacijo kakovostnega aktivnega staranja in sožitje generacij. Poletni požari so pokazali, kako 150 tisoč prostovoljnih gasilcev vseh generacij v Sloveniji nesebično in brez plačila priskoči na pomoč drugim tudi v življenjsko nevarnih situacijah. Prostovoljska gasilska dejavnost prinaša bogato učno izkušnjo,  omogoča razvoj družbenih veščin in kompetenc in prispeva k solidarnosti in resnični demokraciji.

V povezavi s prostovoljstvom je pri nas prezrto prostovoljstvo v kulturi, kjer je delujočih preko 130 tisoč članov v kulturnih društvih. Prostovoljstvu v kulturi je potrebno priznati vrednost, ki je predvsem moralna, saj bogati življenje tako prostovoljcem kot tisočim, ki jim je njihova ustvarjalnost namenjena.

Kulturno društvo je treba razumeti kot sestavino življenjskega habitusa in takšno prepričanje je treba osvojiti že v mladosti. Mnoge stvari, ki jih je lepo početi, niso izvedljive ne v družini, niti v službi, ampak si jih organiziramo v kulturnem društvu: zborovsko petje, ljudski plesi, sodobni ples, skupinsko muziciranje, gledališke predstave, slikanje ... Večina kulturnih društev ima večgeneracijsko sestavo in le redke dejavnosti so pretežno namenjene mladim. Ena od značilnosti kulturnih in gasilskih društev je, da jim pripadajo cele družine ali kar cela sorodstva in se v projektih pojavljajo pripadniki dveh ali treh generacij. Morda je to danes sploh edina priložnost, ki je še preostala od naravnega načina življenja, v katerem se pri skupni nalogi združijo vse generacije. Včasih se starejši sami odločijo za oblikovanje t. i. seniorskih oz. veteranskih sekcij ali celo samostojnih kulturnih društev, ker sledijo specifičnim programskim željam, izvajalskim posebnostim itd. Tako nastajajo pevski zbori pri društvih upokojencev, veteranske godbe, veteranske folklorne skupine, seniorski literarni klubi, likovne sekcije za tretje življenjsko obdobje. Vključitev v društva je tesno povezana z zdravjem in dobrim počutjem. Z društveno vključenostjo starejši dokazujemo svoje sposobnosti, uživamo spoštovanje in ugled ter sklepamo nova poznanstva in prijateljstva.

Vključevanje v kulturne skupine omogoča uveljavljanje tudi tistim posameznikom, ki so iz različnih vzrokov izrinjeni na družbeno obrobje. Ključna sila življenjske motivacije je samoaktualizacija, ki osmišlja bivanje posameznika. Slednja se v številnih primerih manifestira prav v kulturnem udejstvovanju, ki omogoča kakovostno preživljanje časa, širi socialne mreže, nadgrajuje znanje, ponuja nove izkušnje, razvija kreativnost, omogoča prenos in ohranjanje znanja, vrednot in tradicije. Tovrstna samoaktualizacija postaja izrazito pomembna v nemirnem času splošne družbene, socialne, ekonomske in moralne krize, v kateri se je znašel naš in širši evropski prostor. Za mnoge je namreč prav kultura »varnostna mreža«. Pomaga različnim skupinam – od tistih, ki nimajo dela, preko zaposlenih, ki jih delo ne izpolnjuje v kreativnem smislu, pa do starejših, da dodatno osmislijo svoje bivanje. Predvsem zunaj večjih urbanih središč ima ljubiteljska društvena kultura izrazito kohezivno noto, ki presega starostne meje. Sožitje generacij v kulturi je tako zanimiv preplet ljudi različnih starosti za doseganje kakovostnejšega življenja in skupnih ciljev.

Večina prostovoljnih dejavnosti v društvih spodbuja medgeneracijsko solidarnost in sodelovanje bodisi kot cilj, ki je vrednota sam po sebi, ali pa z dejanskim povezovanjem različnih starostnih skupin. Ko različne generacije delajo skupaj in imajo isti cilj, se oblikujeta boljše razumevanje med genracijami in ustvarjalnejše sobivanje. Prostovoljno delo je najhitrejši in najbolj praktičen način, kako lahko človek prispeva k izboljšanju kakovosti življenja vseh generacij in k razvoju družbeno bolj kohezivne in solidarne družbe.

Zaključne misli

Vsaka politika mora biti človeška! Socializem in kapitalizem sta preživeta, čas je za solidarnost. Na festivalih že vrsto let opozarjamo državo, ljudi, ki se ukvarjajo z ekonomsko politiko,  da ni vse kapital, ampak je tudi človek, ki je nad kapitalom, ki je vse to ustvaril in naj to tudi uživa.

Država naj od verbalnega deklariranja enake dostopnosti in možnosti za vse starosti preide k dejanjem – se pravi k sprejetju takih sistemskih ukrepov, ki bodo omogočali starejšim in drugim generacijam, da polno sodelujejo v vseh vidikih družbenega življenja. Če država poskrbi za dobre razmere, ljudje sami na civilni ravni organizirajo programe, ki najbolje in najceneje dosegajo te namene.

Država naj se dovolj hitro odziva na pobude civilne družbe za zagotavljanje enakovrednega družbenega položaja vseh generacij.

Terminologijo s področja (aktivnega) staranja in starosti je potrebno začeti motriti še s pomočjo drugih ved (ne le socialne in gerontološke). Življenja po petdesetem ali petinšestdesetem letu ne pokriva le ena stroka. Festival naj terminologiji posveti naslednje leto posebno strokovno obravnavo in da pobudo ustrezni terminološki komisiji SAZU.

Literatura
Claus Moller: Intervju (Ona, 18. sep. 2012/leto 14, št. 37)
Krajnc, Ana: Staranje družbe – privilegij ali slabost (Prepletanja, 2007)
Ljubljanska deklaracija (18. Mednarodni kongres EURAG, Ljubljana 2005)
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD, 2000: 126)
Pavliha, Milan: Prostovoljstvo v kulturi je način življenja (Zbornik 11. F3ŽO, Lj. 2011)
Pečjak, Vid: Psihologija staranja (samozaložba, Bled 2007)
Pravice in soodgovornost življenja v starosti (uredil Milan Pavliha, Pozoj, Velenje 2006)
Ramovš, Jože: Kakovostna starost (Institut Antona Trstenjaka, Ljubljana, 2003)
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2002:12)