1. Skupnost smo ljudje

»Skupnost smo ljudje« je žlahtno poimenovanje sožitja in sodelovanja med generacijami – še posebej v ljubiteljski kulturi!
Na več festivalih za tretje življenjsko obdobje smo že govorili o pomenu vključevanja starejših in mladih v ljubiteljski kulturi, tudi na lanskem o prostovoljstvu v kulturi.
Mediji so v zadnjem času posvetili kar nekaj pozornosti dediščinski skupnosti in prostovoljstvu. V povezavi s prostovoljstvom pa žal že predolgo ni nobene  pozornosti namenjene preko sto tisoč vključenim v kulturnih društvih – v zborovskem petju, ljudskih plesih, sodobnem plesu, orkestrskem muziciranju, gledališču itn. Dovolite mi, da naslednje minute posvetim njim.

V zasnovi Zakona o ljubiteljski in ljudski kulturi sta to sestavini kulturne dejavnosti in ustvarjalnosti, ki zajemata najširši krog ljudi kot soustvarjalcev. Služita njihovim potrebam po lastnem kulturnem izražanju in dostopu do kulturnih dobrin. Ob ustvarjalnih dosežkih je pomembna tudi povezovalna vloga v skupnosti in osveščanje ljudi kot njenih aktivnih članov.

Ljudska kultura je živi del kulturne dediščine, ki se v največji meri dogaja kot spontana tvornost posameznikov in skupin, najpogosteje vključenih v kulturna društva.

Kulturno delovanje v društvih pogosto enačijo kar s tradicijo, ker se pač opira na ustaljene oblike. Toda izpod tega se vseskozi dogajajo inovativni premiki, s katerimi se kulturni običaji umeščajo v nov čas, ali pa se porajajo povsem novi ustvarjalni odzivi, ki v institucijah ne morejo prodreti. Ne eno ne drugo pa ni oblika pasivnega potrošništva in gole porabe prostega časa, ampak je izraz talenta in volje za umetniško delovanje. Pred nekaj desetletji se je kulturnega delovanja v društvih oprijela označba »ljubiteljstvo«, ki ni povsem ustrezna, saj bi si jo drugod po svetu raztolmačili kot navijaštvo (fan), kar je daleč od bistva naših kulturnih društev. Društveni razvoj gre v smeri vse večje pluralnosti, ki zajema tako spontano ljudsko kulturno tvornost kot tudi načrtno ljubiteljsko umetniško produkcijo.

Kulturna društva imajo pomembno vlogo pri vpisovanju Slovenije na kulturni zemljevid Evrope. Važna je tako količina kot kakovost kulturnih stikov. Proces kulturne izmenjave je dvosmeren.
Pri ljubiteljskih društvih gre za tradicijo, ki sega najmanj v obdobje čitalništva in je povezana z nacionalnim in kulturnim osamosvajanjem, s sproščanjem ustvarjalnosti, marsikdaj pa gre za edino dostopno kulturno ponudbo. Zelo smo podobni drugim evropskim narodom, le da je pri nas nekoliko bolj poudarjena vloga društev pri ohranjanju in razvijanju nacionalne identitete.

Spoštovanje kulture in občutek, da ji pripadaš, sta v primeru vsake države posebej povezana tudi z domoljubjem. Vedno znova me žalosti, da imamo Slovenci, ki svoji kulturi toliko dolgujemo (pravzaprav se ji lahko zahvalimo za to, da še smo), do nje tako zanikrn odnos. Ko rečem Slovenci, delam krivico svojemu narodu, saj vsi nismo taki, mislim celo, da smo kulturno razgledan narod. Izgleda pa, da sprevrženo ekonomistično razumevanje sveta, ki ga naše vlade biblično sprejemajo, čuti potrebo, da najprej udari po kulturi, ki ne prinaša ničesar (če ni dobička, ni nič). Tudi v široki paleti 56 članskega Nacionalnega odbora Evropskega leta aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti 2012 je odsotna oziroma prezrta le reprezentanca 130.000 državljank in državljanov v ljubiteljski kulturi.

2. Prostovoljstvo v kulturi

Eden od aksiomov ljubiteljske kulture je bil in ostal tudi danes, da ljudje v kulturnih društvih delajo prostovoljno in brezplačno.
Medtem ko prostovoljno delo v večini primerov predstavlja dopolnitev neke dejavnosti oziroma področja dejavnosti, je v ljubiteljski kulturi, ki jo imamo lahko za avtonomno kulturno dejavnost, prostovoljnost osnova, iz katere dejavnost sploh raste in obstaja. Temu velja dodati dejstvo, da na nekaterih poljih umetnosti ljubiteljska dejavnost pokriva celotno umetniško zvrst (pevski zbori, folklorna dejavnost, plesna dejavnost, kjer drugih nosilcev praktično ni), kar pomeni, da prostovoljnost v celoti nosi določen segment nacionalne istovetnosti.

V ljubiteljski kulturi prostovoljci niso dodatek, temveč nosilci dejavnosti sami po sebi. Le od njih je odvisno, ali bo določeno kulturno delo opravljeno ali ne. Nobenega jamstva ni, da bodo za svoje delo kakorkoli in kdajkoli poplačani, v obstoječem sistemu sta plačilo predvsem njihovo notranje zadovoljstvo in zavest, da so naredili nekaj dobrega v javnem oz. skupnem interesu.

Ljubiteljska kultura v Sloveniji je svojevrsten fenomen, saj skoraj ni družine, katere vsaj en član ne bi bil dejaven tudi v kakem društvu. Uradne številke temu pritrjujejo: v Sloveniji deluje kar 3959 ljubiteljskih skupin, ki so povezane v 2700 kulturnih društvih in zvezah. Ljubiteljsko kulturo podpira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki spodbuja in krepi regionalne kulturne povezave in razvoj. Tako prispeva k večji socialni vključenosti različnih socialnih in starostnih skupin. V Sloveniji delujejo tudi številne seniorske skupine. Največ je upokojenskih pevskih zborov, ki delujejo v društvih upokojencev. Seniorskih folklornih skupin je dvajset in imajo vsakoletna tradicionalna srečanja v Bistrici ob Dravi (letos 9. in 10. junija). V Sloveniji je pet seniorskih pihalnih orkestrov, eden izmed njih je velenjski, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje. Letos bo 29. septembra v Mariboru potekal že 6. Festival veteranskih godb kot glasbeni uvod v 12. Festival za tretje življenjsko obdobje. Zanimiv je podatek o udejstvovanju seniork in seniorjev na likovnih delavnicah; samo v Ljubljani se na likovnem področju udejstvuje več kot tristo starejših, želelo pa bi se jih še enkrat toliko.

Ljubiteljska kultura na Slovenskem je bila od nekdaj nadpovprečno razširjena, njen osnovni namen je bil individualno in kolektivno kulturno izražanje in izkazovanje identitete. Glede tega se ljubiteljska kultura ne razlikuje od poklicne; je tesno povezana z narodno politiko, z integrativnimi procesi v lokalnem okolju, povezuje ljudi, jih uči sobivanja, kaže pot k skupnim projektom, utrjuje solidarnost in na tej osnovi lahko stečejo tudi kulturne akcije z dobrodelnim namenom.

Člani kulturnih društev smo tudi prostovoljci! Prostovoljstvu v kulturi je potrebno priznati vrednost, ki je predvsem moralna, saj bogati življenje tako nam prostovoljcem v kulturi, kot tisočim, ki jim je naša ustvarjalnost namenjena.

3. Amaterizem je način življenja

V čem je moč prostovoljstva? Predvsem v veselju do poustvarjanja (inštrumentalna glasba, petje, gledališče, ljudski ples) in ustvarjanja (pisanje, ples, slikanje, kiparjenje). Ljubitelj se tem dejavnostim posveča prostovoljno, ker ga osrečujejo in zanje ne pričakuje plačila. Ob tem se odpoveduje mnogim drugim prostočasnim stvarem, saj se poustvarjanja in ustvarjanja loteva odgovorno in mu prostovoljstvo pomeni način življenja.

Razlika npr. med poklicnimi in nepoklicnimi orkestri je v navdušenju,   igranju z ljubeznijo, ki ni igranje za plačo. Komplimenti žlahtnosti igranja najbrž ne bi prišli brez veliko dela, srečne izbire dirigenta in izbora literature. Orkester ni balinanje, čeprav vsa čast balinarjem. Biti v orkestru ni konjiček; ne pretiravam če rečem, da je to način življenja. Najbrž se to čuti na nastopih. Mediji, če izvzamemo lokalne, so precej napak presodili, da je godbeništvo manjvredno, da ne sodi na strani kulture, temveč kvečjemu v rubriko »Iz naših krajev«. Donkihotsko  se spopadam s tem podcenjevanjem, pa želim izpodbiti samo nekaj stereotipov. Marsikdo ne ve, da je cilj orkestra koncertno igranje, kjer šele lahko pokažeš svoj umetniški obraz. Tudi ni res, da so poklicni orkestri svetlobna leta boljši od amaterskih. Meja med njimi je včasih tanka. Nepravično, nestrokovno, neetično je, da glasbena kritika niti s kančkom očesa ne zre na ljubiteljsko orkestrsko muziciranje. Podobno velja za zbore, folkloro, gledališče in druge amaterske dejavnosti.

4. Pomembno amatersko ustvarjanje

Tudi amaterska kultura polni dvorane. Vodi na višjo raven in ustvarja ugodno kulturno klimo ter vzgaja občinstvo. Ljubiteljska kultura je pomemben element, vanjo je vpeto veliko zanesenjakov, v njenem delovanju pa je prisotno veliko srčne kulture.
Pri ljubiteljskih društvih gre za širok razpon kulture od vrhunske do čisto osnovne, ki temelji na golem srečevanju in veselju do takšnega delovanja.
Ljubiteljska (prostovoljska) kulturna dejavnost ne pomeni, da je njenim nosilcem dovolj povprečnost ali celo podpovprečnost. Vrhunski dosežki nekaterih skupin (npr. pevskih, gledaliških, orkestrskih) se lahko kosajo z dosežki poklicnih ustanov ali jih celo presegajo.
Vključitev v kulturi pomeni tudi vseživljenjsko učenje, ki ni le učenje iz knjig, ampak tudi spoznavanje in predajanje kulturne dediščine in običajev. V kulturnih društvih se učimo vse življenje. Učimo se za vsak javni nastop!
Vključenega v kulturi se dotakne lepota; raznoliko notranje življenje ga bogati in omogoča bolj živ stik s čustvi. Ima trdnejše samospoštovanje in čuti silnejšo voljo do življenja.
Lepota je tesno povezana z etiko, ker vsebuje notranjo harmonijo, ravnovesje in razporeditev oblik, kar v nas vzbuja radost in ugodje. Lepota v nas prebuja zavest o novih možnostih. Ker je življenje prijazno (prijaznejše), pozabimo šteti leta.
Mojo ljubiteljsko glasbeno pot sem pred kratkim popisal v knjigi Z glasbo večno mlad.

5. Medijska zapostavljenost ljubiteljske kulture

Društvena kultura pa žal skoraj v celoti izpada iz medijske pozornosti. Pešajoča družbena pozornost (tudi v novem zakonu o prostovoljstvu), ki je tesno povezana z medijsko (ne)pozornostjo predstavlja nevarnost za bodoče delovanje in razvoj društvene kulture. Mediji ne posvečajo dovolj pozornosti ozaveščanju javnosti o pomenu in vlogi kulture za človekovo osebnostno rast in za krepitev zavesti o naši samobitnosti in kulturni istovetnosti.

6. V ljubiteljski kulturi - za prijaznejšo starost

Kulturno udejstvovanje starejše generacije pomeni velik prispevek k celotnemu kulturnemu življenju in ustvarjalnosti vse družbe. Tretja generacija je zelo pomemben nosilec nekoliko bolj tradicionalnega vrednotenja sveta in kulturnih praks ter izročil, pri čemer je pri njej nekoliko bolj zaznavna težnja po pozitivnem vrednotenju slovenske kulturne istovetnosti in nekoliko nižje sprejemanje novejših kulturnih praks in politik. S tega stališča tretja generacija deluje kot prenosnik kulturno enakih nazorov in temeljnih vrednot na mlajše generacije in s tem opravlja zelo pomembno vlogo izrazitega kulturnega dejavnika.

Vključevanje starejših v kulturne skupine omogoča uveljavljanje tudi tistim posameznikom, ki v vsakdanjem okolju ne dosegajo osebnega zadovoljstva in potrditve ali pa so zavoljo različnih razlogov potisnjeni na obrobje. Ljubiteljska kultura se manifestira predvsem kot družabno življenje ob kulturnem udejstvovanju, kot nasprotje naraščajočim tendencam odtujevanja. Kulturna politika lahko tvorno prispeva h kakovosti življenja starejših in k njihovi socialni vključenosti prek razumevanja njihovih posebnosti in s pomočjo njihove ekspresije doživljanja socialne realnosti. Zato razvoja kulture ni mogoče prepustiti samo tržnim zakonitostim, ampak ga je treba vsestransko podpirati tudi z javnimi sredstvi. To velja tako za profesionalno kot za ljubiteljsko kulturo.
Starejši ljudje smo še polni energije, zmožnosti in življenjskih izkušenj. Naše moči in sposobnosti se morajo smiselno iztekati v zavzeto prizadevanje za ohranjanje svoje telesne, duševne in delovne svežine ter v koristno delo za druge, za družbeno skupnost ter za medčloveško povezanost. In prav kultura nudi neštete možnosti za uresničevanje vsega tega.

»Ni dovolj da starost le preživljamo, marveč mora življenje zmeraj imeti prihodnost, vrednost in pomen. Umetnost in kultura naj imata pomembnejše mesto v življenju starejših,«  pravi Jan Lorman, ustanovitelj in predsednik češke humanitarne organizacije ZIVOT 90.

Vsak človek si sam izbere, kako bo kakovostno in smiselno zapolnil svoj dan v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Najpomembnejše pa je, da človek kljub morebitnim težavam ne izgubi volje do življenja in da poskuša prilagoditi svoja iskanja in pričakovanja. Zaupanje vase, samospoštovanje in zadovoljstvo s samim seboj je tudi v poznejših letih mogoče gojiti, ohranjati ter celo izpopolnjevati. To se zlasti potrjuje pri vključenih v kulturne skupine, ki si zavestno prizadevajo polepšati dan.

V Godbi ljubljanskih veteranov smo se pred osmimi leti zbrali seniorji ljubljanskih pihalnih orkestrov, nekaj njihovih dirigentov in upokojeni akademski glasbeniki. Zbrali smo se večno mladi, ki smo pri sedemdeset ali celo osemdeset plus še vedno zaljubljeni v glasbo in še vedno uživamo v njej. Prepričani smo, da nas prav glasba ohranja mladostne in še kar pri zdravju in ni časa za starostno zagrenjenost.
Starejši so tolmači kulture in le s starejšimi kultura preživi (Carl Gustav Jung). Raziskave Giorgia Fossaluzza kažejo, da se naša zanimanja pričnejo spreminjati šele, ko dosežemo približno petdeset let. Veča se zanimanje za kulturo in znanje, ki omogočata osebnostno rast in integracijo v družbo. Veča se želja po odkrivanju, raziskovanju, pisanju. Osebe, ki zadovoljujejo višje potrebe, tudi kognitivne, so bolj odprte, premostijo zapiranje vase in pogosteje vzpostavljajo stik z drugimi ljudmi ter jim posredujejo svoje znanje. Umetniško ustvarjanje je brezmejno.
Učinkovit dostop do kulture sodi med pravice pred socialno izključenostjo. Odnos do človekovih pravic (tudi nematerialnih) je tisto vrednostno merilo, ki določa pravo moč in šibkost posameznikove in družbene (tudi politično-ekonomske) občutljivosti.
Potrebno je odpraviti mnoge ovire, ki vplivajo na udeleženost tretje generacije v kulturnem življenju, odpraviti podcenjevalna gledanja izražena v kulturi, spodbujati kulturno raznolikost v programih javnih zavodov in zviševati delež programov za starejše. Ohraniti je treba dinamiko razvoja ljubiteljske kulture in povečati število obiskovalcev. Izboljšati je potrebno dostopnost do kulturnih dobrin ne glede na lokacijo in omogočiti dostopnost tudi tistim starejšim, ki imajo nižje (zelo nizke) dohodke. Vključitev v kulturne dejavnosti izboljša samopodobo socialno izrinjenemu posamezniku.

Milan Pavliha