Poročila in ocene
Pihalni orkester občine Duplek se je izkazal na 10-dnevni turneji po Portugalskem.
»Pihalni orkester občine Duplek odhaja na 10-dnevno turnejo na Portugalsko.« Napoved je mejila predvsem za občasne opazovalce razvoja in dejavnosti pihalnih orkestrov na Slovenskem na znanstveno fantastiko. Po pol leta internzivne vadbe in 6200 prevoženih kilometrih je fantazija prešla v realnost, saj je orkester uspešno izvedel štiri nastope na Portugalskem – v Portu, Bragi, Leiri in Lizboni – na katerih se je skupno zbralo preko 6600 ljudi. Pot orkestra v najzahodnejšo državo Evrope je bila v veliki meri neznanka, tako organizacijsko, orkester se je na tako dolgo pot odpravil prvič, kot tudi izvedbeno, saj je bilo težko oceniti pričakovanja tamkajšnje javnosti, občinstva in predvsem organizatorja, ki pred tem orkestra sploh nikoli ni slišal. Dobra popotnica pred odhodom sta bila koncerta v Koreni in Destrniku tik pred novim letom, ki sta utrdila zasedbo in nakazala, da gre po pravi poti.
»Pa saj vam bodo žvižgali!«, »Kako pa lahko en Duplek gre tako daleč in igra v gledališčih pred 3000 ljudmi?«, »Vse skupaj je prevara!«, so se glasile izjave tistih, ki so orkestru želeli vse prej kot dobro in morda upali na končni neuspeh. Pa ga ni bilo.
Pot se je začela zvečer na prvi dan novega leta, ko je bilo pred glasbeniki in baletnimi plesalci (pet baletnikov baletne šole Stevens je še dodatno popestrilo igranje s čudovitimi koreografijami), 1600- kilometrska pot do Barcelone. Očitno je preteklo silvestrovo na mladih pustilo globoke sledi, saj pričakovane »čage« na avtobusu ni bilo, pa tudi odštevanje kilometrov od 1600 do 1 poteka okoli 20 ur in utrudi ter pahne v spanec še tako neutrudljivega popotnika. Zaslužen počitek je prišel šele naslednji dan popoldne v hostlu v Barceloni, kjer je predvsem ženski del orkestra užival ob pogledu na mlajše selekcije nogometašev Reala in košarkarjev Valencie, ki so noč preživeli v istem kompleksu, moški del pa jo je s posebno vnemo mahnil proti bližnjemu stadionu nogometnega kluba Barcelona. Po prespani noči in čudovitem dnevu, ki je minil ob pohajkovanju po prestolnici Katalonije, je sledila nočna vožnja in »kratkih« 1200 km ter okoli poldneva prihod v Porto, prizorišče prvega koncerta.
Pred hotelom je orkester sprejel gostitelj Jose Herby Carrilho, producent gostiteljskega gledališča Coliseo dos Recreiros iz Lizbone in najprej veselo vprašal: »Kako ste Slovenci? Še plačujete v dinarjih?« Čeprav smo v Evropski uniji, je Slovenija za njih eksotika, pa tudi začetni pogovori o vremenu in podobnem so minili v geografski povezavi Slovenije z Ukrajino. Veliko bolj od geografije in financ so bili izurjeni v profesionalnem odnosu do glasbenikov in v organizaciji. Pred vsakim koncertom je bil najprej na vrsti kratek sestanek, nato priprava odra za večerni nastop (koncerti so se začenjali ob 21.30, kar je Portugalcem popolnoma običajno), tonska vaja in premor do ene ure pred koncertom, ko so se gledališča odprla in so ljudje pričeli polniti sedišča in lože.
Pred koncertom, predvsem prvim, je med orkestrom vladala nervoza. »Je že polno?«, »Koliko se jih je zbralo?«, »Bo res razprodano?« so bila vprašanja med glasbeniki, ki večinoma na tako velikih odrih še niso nastopali – na koncertu v Portu je orkester poslušalo preko 2000 ljudi, v Bragi in Leiri po 800, v Lizboni pa 3500. Trema je orkestru na čelu z dirigentom Damijanom Kolaričem padla takoj po prvem aplavzu in osvetlitvi dvorane po nekaj minutah igranja, ko se je aplavz nekje od zadaj prebil vse do prve vrste in odra. Takrat je bilo čutiti, da gre zares. Zares je šlo zmeraj za solistko Kajo Smogavec, ki je venomer požela bučen aplavz za izvedbo drugega in tretjega stavka Mozartovega koncerta za klarinet. Ves trud in vaje so bili poplačani že po prvem koncertu, ko je preko 2000 ljudi stoje ploskalo in na oder še nekajkrat povabilo tako dirigenta kot baletnike. Led je bil tako prebit in orkester je v glasbi pričel uživati.
Po kratki prespani noči je sledil ogled kleti, kjer že od leta 1692 pridelujejo svetovno znani portovec, ki je zaščiten kot izključno portugalski, ter premik v Brago, ki se je večina Mariborčanov nerada spominja po nedavnem visokem porazu nogometašev v Ligi Evropa, a tamkajšnji prebivalci se Maribora, čeprav gre za mesto z okoli 180.000 prebivalci, le bežno spominjajo. Veliko bolj se bo orkester spominjal igranja v najlepšem gledališču na Portugalskem, izjemnem objektu, ki sprejme 892 ljudi in nudi udobje na najvišjem nivoju.
Zanimiva je primerjava med Slovenijo in Portugalsko v cenah vstopnic. Medtem ko imajo pri nas orkestri le redko vstopnino na koncerte in še ta je ponavadi nižja od 10 evrov, pri njih umetnost cenijo. Vstopnica za koncert ni bila nikjer nižja od 20 evrov in je v Lizboni za najelitnejše lože stala celo 210 evrov. Na drugi strani je v nekdanji prvi osvajalski in pomorski sili sveta videti in čutiti krizo. Nekaj bank je propadlo, stanovanja so prazna, tudi hiše, kar je bilo videti predvsem v Bragi in Leiri. Ljudje se izseljujejo v glavno mesto ali tujino in iščejo boljše življenje. Gostinec na eni glavnih ulic v glavnem mestu je dejal, da dela 6 dni po 10 ur na dan, torej 60 ur na teden, in prejema plačo 480 evrov. »Ampak sem srečen, da službo sploh imam,« je brez sramu dodal in v svojo restavracijo z menijem v roki že vabil novo skupino turistov. Nasploh se gostinci in ulični prodajalci zelo trudijo, turiste želijo spoznavati in jim nudijo posebne popuste. Ko je eden od najvztrajnejših izvedel, da orkester prihaja iz Slovenije, je nemudoma pohvalil nogometaša Zlatka Zahoviča (na Portugalskem je igral za Porto in Benfico) in za celotno skupino ponudil znižane cene pijač, ki so tudi v ob večerih praznih gostilnah zelo evropsko visoke.
Ne glede na krizo in notranje probleme gostujoče države je orkester, ki se je v državi reklamiral kot »Strauss & Mozart Festival Orchestra«, turnejo štirih koncertov izvedel na najvišjem nivoju – stoječe ovacije na vsakem koncertu, pohvale organizatorjev in občinstva pa so dovolj velik razlog, da bo podobno pot gotovo še ponovil.
Robert Levstek
Jan 30, 2012