Poročila in ocene
Piranski godbeniki so v soboto, 21. maja v dvorani Avditorija Portorož zaigrali na koncertu ob 30-letnici ustanovitve orkestra in obeležitvi 160-letnice godbeniške tradicije v Piranu.
Sobota, 21. maja, je bila za godbenike Mladinskega pihalnega orkestra Piran v dvorani portoroškega Avditorija nedvomno prav poseben dogodek. Zaigrali so namreč na koncertu, s katerim so obeležili 30-letnico delovanja, kar je za amatersko kulturno društvo nedvomno svojevrsten dosežek. Kot smo lahko prebrali v programskem listu, sega godbeniška tradicija v Piranu vsaj v sredo 19. stoletja, ko je odvetnik Giuseppe Ventrella ustanovil nekakšno glasbeno društvo Coro, orchestra e banda con fanfare (Zbor, orkester in godba na pihala). Kasneje je iz tega društva izšla Mestna godba, ki je z nekaterimi vmesnimi prekinitvami delovala do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1981 se je oblikoval nov sestav, ki se je poimenoval Mladinski pihalni orkester Piran in v katerem so v veliki meri zaigrali učenci piranske glasbene šole. Orkester se je od ustanovitve razvil do te mere, da bi ga (vsaj z ozirom na zasedbo, ki smo jo videli na odru) težko še označili za mladinskega. Godbenikom je najprej dirigiral Umberto Radojkovič, nato Benjamin Makovec, od leta 2009 pa jih vodi pozavnist Iztok Babnik.
Program slavnostnega koncerta je bil precej »spominsko« obarvan, saj so bile nanj uvrščene tudi skladbe, ki so jih orkestraši v devetdesetih zaigrali na različnih tekmovanjih. Še posebno je izstopala fantazija Die grosse Seefahrt 1492 (Veliko morsko popotovanje 1492), ki jo je skladatelj Pavel Stanék leta 1992 napisal ob obeležitvi 500-letnice znamenitega Kolumbovega »odkritja« Amerike. Ker gre za fantazijo, poskuša skladatelj bolj kot nek natančen zgodovinski prikaz potovanja z glasbo orisati predvsem različne položaje, v katerih se je mogel znajti Kolumb s svojimi sopotniki, ter njihova notranja razpoloženja. Ob mestoma nekoliko prešibkih dinamičnih in razpoloženjskih kontrastih je orkestru vendarle dovolj dobro uspelo prikazati prehode od začetne molitve pred odhodom na pot, preko sprva brezskrbne plovbe in nato besneče nevihte do veselja mornarjev ob prihodu v novi svet. Nizka trobila (z izjemo tube) so se v risanju nevihte predstavila precej suvereno in jasno, česar pa ne moremo reči za trobentače, ki jim kljub nazornemu dirigentskemu vodstvu predvsem ob tehnično zahtevnejših odsekih ni uspelo ohraniti začetnega zanosa. Nekoliko več uigranosti in natančnosti, morda celo kontemplativnosti, smo, predvsem pri obeh odsekih, ki prinašata molitev mornarjev, pričakovali tudi od klarinetistov.
Vrhunec koncerta sta nedvomno predstavljali skladbi, v katerih sta se orkestru pridružila solista. Občinstvo je daleč največji aplavz v večeru namenilo tenorskemu tubistu Luki Einfaltu, ki je z orkestrom zaigral Arbanov Beneški karneval. Priredba sicer ni bila najboljša, saj je bilo solista mestoma težko slišati. Ne glede na to se lahko Einfalt pohvali s tehnično brezhibnim igranjem, z jasnim in zaokroženim fraziranjem ter s toplim in širokim tonom v vseh legah, ki mu ga lahko zavida vsak stanovski kolega in ki je očitno ugajal tudi tokratnemu občinstvu.
Lep ton odlikuje tudi mladega saksofonista Karla Kopjarja, dijaka koprske umetniške gimnazije, ki se je ob spremljavi orkestra predstavil s Koncertom za alt saksofon in orkester britanskega skladatelja Ronalda Bingea. Skladba je oblikovno precej konvencionalno grajena, a zaradi svoje idiomatskosti solistu nedvomno predstavlja tako tehnični kot interpretacijski izziv. Čeprav Kopjarju ni uspelo, da bi bil na odru vseskozi sproščen, je to za instrumentalista, ki se šele uči igrati pod pritiskom publike, popolnoma razumljivo. To je bil verjetno tudi razlog, da smo pogrešali nekoliko več komunikacije med solistom in orkestrom. Kljub temu je izvedba odlično uspela, mladi saksofonist se je izkazal tako ob preigravanju tehnično zahtevnih pasaž kot ob liričnem podajanju počasnega stavka. Očitno je, da je skladbo študiral pozorno in natančno in detajlov, ki so včasih zelo pomembni, ni zanemarjal. Mladim glasbenikom, ki se igranja na instrument šele učijo, je s tem nedvomno lahko za zgled.
Vsaka obletnica je seveda tudi priložnost za številne čestitke in nagrade, ki jih tudi tokrat ni manjkalo. Orkestru je podporo v prvi vrsti izrekel piranski župan Peter Bossman, za dolgoletno delo in sodelovanje pa so se godbenikom zahvalili tudi predstavniki Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Najbolj zaslužni izmed orkestrašev so prejeli priznanja in izvedeli smo, da so nekateri izmed njih v orkestru že petindvajset let. Večer je tako minil v prijetnem vzdušju, ob koncu pa je sledilo še posebno presenečenje, in sicer se je orkester od občinstva poslovil s priljubljeno koračnico Slovenci, ki jo je oddirigiral prvi dirigent, Umberto Radojkovič.
Nejc Sukljan
Jun 10, 2011