Uvodnik
Kakšen bi bil svet brez umetnosti, brez gledališča, literature, glasbe? Na to si v času, ko vsi govorijo le o neusmiljeni krizi, ne upamo niti pomisliti.
Kakšen bi bil svet brez umetnosti, brez gledališča, literature, glasbe? Na to si v času, ko vsi govorijo le o neusmiljeni krizi, ne upamo niti pomisliti. A žalostno dejstvo je, da se t. i. gospodarska kriza vse bolj odraža tudi na področju kulturnih dejavnosti. Če ne drugače, je to očitno pri najbolj realni plati kulturnega ustvarjanja – pri financah. Sredstva je (sploh v takih časih) seveda najlažje odtegniti z utemeljitvijo, da neka dejavnost ne prinaša dobička. A vprašanje, ki se na tem mestu nedvomno zastavlja samo po sebi, je: »Kaj pravzaprav je dobiček? Ali se ga res da meriti samo v materialnih dobrinah?« Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, da so v različnih poročilih in pogovorih o aktualni krizi (z maloštevilnimi izjemami) v ospredju predvsem različne neprijetne številke, o globljih vzrokih, ki so do njih pripeljali, pa se le redko razpravlja.
Zdi se namreč, da je gospodarska kriza, v kateri smo se znašli, le vrh ledene gore neke druge, bistveno globlje in širše krize, krize vrednot. Živimo namreč v času, ko nas obdaja poplava informacij in zdi se, da se čedalje pogosteje dogaja, da nismo več prepričani, kaj bi z vso goro različnih podatkov sploh počeli, kako bi jo obvladovali in – kar je verjetno najhuje – kako bi nam iz te poplave uspelo izluščiti tiste informacije, ki so res pomembne, in kako bi se izognili nevarnosti, da bi nam vsi podatki kar naenkrat ne postali enako (ne)pomembni, enako (ne)vredni.
V takih družbenih razmerah in ob takšnem stanju duha se kot izjemnega pomena kažejo ravno najrazličnejše kulturne dejavnosti. Ena od njihovih poglavitnih nalog bi morda morala biti, da nas vsaj tu in tam odtegnejo iz bolnega, popačenega materialnega sveta in nam pomagajo, da bomo zopet postali vsaj za odtenek bolj človeški. Gotovo je, da ima znotraj kulturnih dejavnosti zelo pomembno, če ne kar najpomembnejšo vlogo ljubiteljska, amaterska kultura, ki jo ustvarjajo ljubitelji, ki se družijo v razna društva in so v večini primerov izredno pomemben, dostikrat pa tudi edini nosilec kulturnega življenja na določenem območju. Ravno takšna društva ponujajo posameznikom, ki se družijo bodisi zaradi veselja po skupnem ustvarjanju in želje po doseganju določenih uspehov bodisi preprosto zaradi druženja samega, možnost lastnega kulturnega izraza. Zato so ljubiteljska kulturna društva neprecenljiva vrednost.
Na širokem polju ljubiteljske kulture velja gotovo izpostaviti godbeništvo, ki ima na Slovenskem dolgo in bogato tradicijo. Samo v Zvezi slovenskih godb, ki je bila kot krovna organizacija slovenskega godbeništva ustanovljena leta 1997, je združenih preko 100 godb in mažoretnih skupin. Ne redko zasledimo poročila o društvih, ki praznujejo častitljive, tudi več kot 100-letne jubileje. In če le za hip pomislimo, koliko godbenic in godbenikov, glasbenih ljubiteljev, je v vseh teh letih zaigralo v številnih skupinah, kolikokrat so se ob različnih priložnostih predstavili z nastopom in koliko različnih skladb so naštudirali, potem nam mora takoj postati jasno, kako obsežna in raznolika je slovenska godbeniška dejavnost.
Ob vsem tem velja izpostaviti še dejstvo, da so v slovenske godbe vključeni tako godbenice kot godbeniki, tako zelo mladi kot malo manj mladi, tako popolni amaterji s komaj kaj glasbene izobrazbe kot tudi profesionalni glasbeniki, ki so veselje do muziciranja in vzpodbudo za študij glasbe dobili prav z igranjem v enem od številnih slovenskih pihalnih orkestrov. In ravno ta navidezna raznolikost, medgeneracijska pestrost, hkrati pa enotnost v skupinskem muziciranju dajejo slovenskim godbam prav poseben pečat. Znotraj tega je gotovo posebno pomembno vključevanje mladih v godbeništvo. To je na eni strani bistvenega pomena za godbeništvo samo, ki s tem dobiva nujno potreben mlad kader, se obnavlja in ohranja. A bistveno pomembnejše kot to, kar od mladih dobi godbeništvo, je tisto, kar od godbeništva dobijo mladi. V prvi vrsti so to številne pozitivne izkušnje in trdne vrednote. Z vključitvijo v pihalni orkester in delovanjem v njem se mladi nedvomno preizkušajo v skupinskem delu in razvijajo občutek pripadnosti skupini, kar potrjujejo tudi številna trajna prijateljstva, ki se nemalokrat stkejo med njimi. Poleg tega se z delovanjem v godbi vsaj v času vaj in nastopov odmaknejo od nevarnih pasti virtualne resničnosti, v katero jih na vsakem koraku vabijo sodobni elektronski mediji; dejansko lahko razvijajo pristen občutek koristnosti.
Če se po vsem povedanem vprašamo, zakaj torej potrebujemo godbeniški časopis, je odgovor kot na dlani. V prvi vrsti zato, ker si ga slovensko godbeništvo kot dejavnost z dolgo in razvejano tradicijo nedvomno zasluži. Na drugi strani pa tudi zato, ker se zdi, da osrednji domači medijski prostor kljub taki tradiciji in kljub številnim dosežkom slovenskih pihalnih orkestrov za ljubiteljsko godbeniško dejavnost nekako nima pravega posluha in ne zmore najti volje, da bi ji vsaj od časa do časa naklonil nekaj vrstic zapisa v časopisu ali nekaj besed v kaki radijski ali televizijski oddaji.
Namen Slovenskega godbenika je zato v prvi vrsti promocija slovenskega godbeništva in njegovih dosežkov, na drugi strani pa bo časopis prinašal tudi različne strokovne vsebine s področja številnih dejavnosti, ki so povezane z godbeništvom. Ker se v uredništvu zavedamo, da za dolgo tradicijo in številnimi uspehi slovenskih pihalnih orkestrov stojijo v prvi vrsti ljudje, požrtvovalne godbenice in godbeniki, želimo časopis ustvarjati skupaj z vami. Ponujamo vam predvsem možnost, da v Slovenskem godbeniku v okviru rubrike Godba se predstavi predstavite delovanje vaše godbe, veseli pa bomo tudi morebitnih drugih prispevkov.
V Zvezi slovenskih godb smo si časopis resda zamislili kot spletno revijo, kar omogoča tudi objavo pestrega multimedijskega gradiva, a upamo in verjamemo, da se bo uveljavil in spletne okvire sčasoma prerasel.
Naj Slovenski godbenik dolgo in uspešno gode!
Nejc Sukljan,
urednik
Mar 24, 2011