"foto 1: Mitja Tavčar – dirigent Pihalnega orkestra Divača"

Gotovo večina občanov pozna dirigenta Pihalnega orkestra Divača, pod njegovo taktirko je namreč orkester dosegel izjemen uspeh, prehod v 1. težavnostno stopnjo na tekmovanju slovenskih godb. Z Mitjo Tavčarjem smo se pogovarjali o njegovih začetkih v divaškem orkestru in o poti, ki jo je orkester prehodil do doseženega uspeha.

Kaj je Mitja Tavčar po izobrazbi?

Moja izobrazba je profesor klasičnih tolkal, zaključil pa sem tudi jazz bobne.

Od kdaj si že v divaškem orkestru?

Že dolgo, se ne spomnim, res dolgo, smo bili še v stari glasbeni šoli, torej je res že dolgo od tega.

Si že prej vodil kakšen orkester ali je Pihalni orkester Divača prvi, ki mu dirigiraš?

Ja, ja, prvi je. Prej sem dirigiral Šolskemu orkestru Postojna in potem je naneslo tako, da sem moral še to “prijet”. Dirigiranja sem se učil v Italiji 3 leta pri Marcu Somadossiju, nato pa z Mirom Sajetom iz Zveze slovenskih godb. Miro je eden najboljših dirigentov, ima tudi Dirigentsko šolo, ki jo pogosto gostimo tudi pri nas, in sicer sedaj že dve leti zapored. Orkester sem prevzel septembra 2018, takrat je bilo v orkestru 15 ali 13 ljudi. Potem sva s Šmitom in v dogovoru z Ivom Bašičem iz Glasbene šole Sežana, ki nam je zelo pomagal, da smo iz tega majhnega šolskega orkestra naredili tak velik orkester. V orkester je nato prišlo ogromno otrok, takrat so bili res še majhni. Sedaj so stari 15, 16 let, takrat so imeli 11, res so bili še otroci. No in smo začeli delati, počasi, korak za korakom. V težavnostni stopnji smo nazadovali, začeli smo s čisto enostavno težavnostjo 2 oziroma 1,5 do 2. Sledila je še korona, tako da smo še to obdobje morali prebroditi. Malo smo se skrivali, da nas kdo ne bi videl. Bili smo kot partizani v luknjah ha ha ha. No in potem smo šli na tekmovanje.

"foto 2: Dirigentska šola s Pihalnim orkestrom Divača"

Kakšna je bila tvoja prva misel, ko si prevzel orkester? Najprej ga moramo na novo sestaviti …

Ja, najprej ga moramo na novo postaviti. Dobiti moramo člane in pokadrirati. No, to nam je uspelo. Potem sem imel pa skriti plan, da bi v šestih letih, če bi dobro delali, morali priti iz 3. kategorije v 1. To je bil res skriti plan, nikomur ga nisem povedal. Mislim sem si, da bomo videli, ali bomo dobro delali. Ker smo “kampirali” v 3. kategoriji 20 let. To je bila dolga, dolga doba, te 3. kategorije se nismo mogli nikakor rešiti, vedno smo bili uvrščeni pri zadnjih. Potem pa smo leta 2022 šli na tekmovanje. Mislili smo si, da bo, kar bo – in glej ga zlomka, zmagali smo! Dobili smo 92,96 točke, 1. nagrado in prehod v višjo, 2. kategorijo. In potem so me “napalili” in tudi sam sebe sem. Rekel sem si, da gremo poskusit še enkrat, da vidimo, kako bo v 2. kategoriji. Tu smo dosegli še več točk – 95,26, spet smo zmagali in napredovali v najvišjo, 1. kategorijo. Kljub koroni smo tako prišli v 1. kategorijo še prej kot v 5 letih. V tej kategoriji se je težavnost seveda povečala, kar je prav. Tudi izzivi so večji, ampak sedaj zaenkrat ne bomo tekmovali. Trenutno delamo na filmski glasbi, projekcijah, ampak težavnost je pa zdaj že kar … zelo zahtevna.

Torej ste sedaj težkokategorniki.

Težkokategorniki, kar pa je tudi izziv za vse godbenike, vse orkestraše, otroke in tudi starejše člane.

Omenil si filmsko glasbo, povej kaj več o novem projektu.

Ja, delamo na filmski glasbi Hansa Zimmerja. Pravzaprav smo s tem začeli že poleti. Želja godbenikov je bila, da bi igrali tako glasbo. Moram pa povedati, da je res zelo zahtevna. Zahtevnosti so 4,5 ali celo 5, česar še nismo igrali. Do sedaj smo prišli nekje do 4. zahtevnosti, višje pa še nismo šli.

V orkestru je veliko mladih. Kako izgleda delo s toliko mladimi ljudmi?

Luštno je, veselica. Pravzaprav smo en zanimiv miks godbenikov – nekaj je še veteranov, nekaj srednjih let, veliko jih je do 20, 30. Letos je prišlo še nekaj novih mladih članov. Res nam je fajn, ker se razumemo in dobro delamo. Zaenkrat ne vidim nobenih problemov. No, tudi prej jih ni bilo, drugače ne bi dosegli teh rezultatov. Godbeniki radi hodijo na vaje, delamo zelo sfokusirano, točno vemo, kakšen zvok želimo doseči. Jasna nam je naša pot, jasno nam je, kaj želimo, in ravno zato je lažje delati – vsi si namreč želimo isto. To je mehek zvok, za katerega smo tudi dobili pohvale na tekmovanjih.

So tudi kakšni drugi izzivi v delovanju orkestra?

Ja, prostor na primer. Iz Divače smo morali oditi, ker smo bili predobri, ha ha. Ja, vadimo v Famljah, super prostor je, klimatiziran in predvsem dovolj velik za vse. V bistvu, če bi ostali v Divači, s to kapaciteto godbenikov ne bi šlo več. Ko je bilo 35 godbenikov, je bil vadbeni prostor že poln. Sedaj pa nas je čez 50, torej je obstoječi prostor v stari šoli za nas zelo premajhen.

Torej bi rabili nov prostor v Divači.

Ja, počasi bi res rabili nek nov prostor, ki bi bil primeren tudi za nas, tako za vaje kot za nastope. V Famljah smo se kar našli, veseli smo, da imamo to, ker lahko ne bi imeli nič. Umakniti pa smo se morali, ker je prostore rabila osnovna šola. Ampak, kot pravim – tukaj ne bi mogli več delati, ker je enostavno premajhno.

Kako pa je z nabavo novih inštrumentov?

V kratkem bomo rabili kar veliko novih. Prijavili smo se na nekaj razpisov, nekaj nam je financirala občina, tako lani kot predlani in upamo, da bo tudi letos.

Na platformi Pomagajmo.si ste zbirali denar za nov pikolo?

Tudi s to pomočjo smo že zbrali nekaj denarja. A načeloma, če želimo dobre inštrumente, če hočemo igrati v tej kategoriji, kjer smo sedaj, rabimo tudi dobre, kvalitetne inštrumente. Žal s flavto npr. za sto evrov te kvalitete ne dosežemo. Rabimo pa še marsikakšen drugi inštrument, ne samo flavte. Nabavili pa smo že kar nekaj novih tolkal, dva evfonija, saksofon, ker pridejo novi mladi člani, bo treba nabaviti še rogove … Skratka, vsako leto je treba posodabljati. Če se enkrat ustaviš, nastane praznina.

Nekje sem zasledila objavo, da medse vabite klarinetiste. Torej v orkestru trenutno manjkajo klarinetisti?

V nekaterih sekcijah je manj glasbenikom. Imamo npr. veliko flavt, pa manj klarinetov. Ampak pridejo. Ampak to traja. Ne moreš v nekaj letih kar pokadrirat in reči – ja, super. To se gradi več let. Če pustiš eno luknjo, kot je bila od 1997 do 2018, ko se v orkestru ni kadriralo, tako kot je treba, je težko nadaljevati. Zelo sem vesel, da smo v teh petih letih kljub koroni določene zadeve lahko zakrpali tako dobro. Moram se zahvaliti Ivu Bašiču, Glasbeni šoli Sežana, vsem učiteljem, ki učijo na podružnični šoli v Divači, da super sodelujemo ter da otroci in starši podpirajo orkester. Zato otroci radi prihajajo igrat v orkester, prej pa je bil to kar velik problem.

Se godbeniki poleg udeleževanja vaj tudi kaj izobražujejo?

Nekateri obiskujejo glasbeno šolo. Med šolskim letom delamo ogromno sekcijskih vaj, kjer ne samo prebiramo note za orkester, ampak kjer tudi mentorji z zaključeno glasbeno akademijo, ki so za mentoriranje usposobljeni, vsako stvar razložijo in se tudi tistim, ki niso več v glasbeni šoli, obnavlja neko znanje. Drugače pa se Musice Creative vsako leto udeleži med 15 in 20 godbenikov, kar je super. To je skoraj ena tretjina orkestra. Predlani smo bili celo 2. orkester v Sloveniji po številu udeležencev. Bilo jih je čez 20. Godbenike je namreč treba izobraževati. Samo vaja, ki je dvakrat tedensko, dve uri imamo ob sredah in tri ure ob sobotah, je mogoče premalo za tiste, ki ne vadijo, ki ne obiskujejo osnovne in srednje glasbene šole ali pa akademije. Zato je zelo super stvar, da se z njimi dela, da se izvajajo razno razne sekcijske vaje, ki pa jih naredimo kar nekaj. V povprečju nekje eno na mesec. Pred tekmovanjem pa so vaje še pogosteje. No, potem imamo še intenzivni vikend enkrat na leto. Lani smo ga imeli pred tekmovanjem, enega pa še v jesenskem času. Tudi to je fajn stvar, saj smo skupaj od petka do nedelje. Predvsem veliko igramo in delamo na skupni igri orkestra, ne toliko individualno, ker se mi zdi, da je nesmiselno prebirati note na intenzivnih vikendih. Takrat smo vsi tam in je fajn, da se dela skupna igra.

"foto 3: Člani Pihalnega orkestra Divača na poletnem taboru Musica creativa"

Za konec nam zaupaj še vaše načrte in nove projekte.

Dve leti tekmovanja sta za nami in sedaj si bomo gotovo vsaj eno leto vzeli premor od tekmovanj. V načrtu pa imamo gostovanje v Banja Luki pri policijskem pihalnem orkestru Republike Srbske, šli naj bi tudi v Italijo, pripravljamo program filmske glasbe. Radi bi imeli več nastopov, da ne bi imeli samo dveh tradicionalnih koncertov, ampak da bi šli na razna gostovanja in bi sodelovali z različnimi orkestri. Dogovarjamo se npr. z orkestrom iz Marezig. Tak je približen plan za eno šolsko leto, nato pa bomo videli. Idej je še veliko, realizirati pa jih je treba postopoma in “po pameti”. – Jesti je potrebno s tako veliko žlico, da jo lahko daš v usta. Ne tako veliko, da je prevelika, in tudi ne s tako majhno, da razpade. Predvsem je treba paziti, da ne pade motivacija. Čim malo zaspimo oz. čim jaz malo zadremam, nastane praznina, ki jo je težko sanirati. Vedno moramo biti zato v mislih eno leto naprej. Jasno mi je je, kaj bomo delali do poletja, razmišljam že, kaj bomo od poletja dalje. Dobivam že ideje. Verjetno bo kakšno tekmovanje v igri, mogoče tudi v tujini. V Rivo naj bi šli in tako naprej.

Mitja, najlepša hvala, želim še naprej veliko veselja pri delu z glasbo in uspehov.

Jana Volk

"foto 4: Osvojena zlata plaketa s posebno pohvalo in uvrstitev v 1. kategorijo"

Avtorji fotografij:
foto 1: Jože Požrl
foto 2: arhiv PO Divača
foto 3: Alen Vouk
foto 4: arhiv PO Divača