Konec maja sta se mesti Ulm in Neu-Ulm v Nemčiji spremenili v pravo prestolnico godbeništva. Deutsches Musikfest 2025, eden največjih festivalov pihalne glasbe v Evropi, je pod geslom »Musik baut Brücken« (»Glasba gradi mostove«) zbral več kot 20.000 glasbenikov iz 435 orkestrov in godb iz Nemčije ter tujine. V štirih dneh se je na skoraj 45 prizoriščih zvrstilo več kot 500 nastopov, ki so prepletli umetnost, skupnost in kulturno raznolikost. Kljub neugodnemu vremenu so koncertna prizorišča – od uličnih nastopov do gala večerov – napolnili navdušeni poslušalci.

Ob pestrem glasbenem programu so imela pomembno mesto tudi številna mednarodna tekmovanja, ki so obeležila umetniško odličnost in omogočila mlajšim glasbenikom ter dirigentom, da pokažejo svoj talent pred strokovnimi žirijami. Med njimi je izstopalo mednarodno dirigentsko tekmovanje, ki sta ga pod okriljem CISM (International Confederation of Music Societies) in BDMV (Bundesvereinigung Deutscher Musikverbände) organizirala prav z namenom podpore mladim dirigentskim talentom do 35. leta starosti.

Miha Lončar, Slovenec, ki študira dirigiranje pihalnih orkestrov v Mannheimu, je v močni konkurenci 24 prijavljenih dirigentov zmagal in domov odnesel zlato paličico ter prvo nagrado. Strokovna žirija, ki ji je predsedovala Isabelle Ruf-Weber, je izmed videoposnetkov izbrala 15 najboljših kandidatov za nadaljnje kroge v živo. V njej so sodelovali priznani glasbeni strokovnjaki, med drugim Johann Mösenbichler (Bavarski policijski orkester), Axel Köhler (rektor Univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost Stuttgart), major Dominik Koch (direktor vojaškega orkestra v Ulmu) in Marvin Stutz, mladi dirigent iz Karlsruheja.

Tekmovanje je potekalo v treh stopnjah. V drugem krogu so kandidati dirigirali ulmskemu vojaškemu pihalnemu orkestru, obvezna skladba pa je bila “ Old wine in new bottles”. V tretji fazi so izbrani osmerici dirigentov omogočili delo z Mladinskim pihalnim orkestrom Donau/Ulm/Alb, kjer so v 30 minutah pokazali svojo umetniško vizijo in sposobnost komunikacije z orkestrom. Za finale, ki je potekalo 31. maja, so bili izbrani trije najboljši: Miha Lončar, Andreas Ziegelbäck in Mathias Klocker. Vsak je z vojaškim orkestrom iz Ulma izvedel delo “Spartacus” Jana van der Roosta.

Slovesna razglasitev rezultatov je potekala v okviru matinejskega koncerta orkestra državne policije Baden-Württemberg. Zmagovalce so razglasili predsednik CISM Valentin Bischof, predsednik BDMV Paul Lehrieder, predsednica žirije Isabelle Ruf-Weber in Axel Köhler. Poleg denarne nagrade so prejemniki prejeli tudi simbolne dirigentske paličice – zlato, srebrno in bronasto.

Rektor Axel Köhler je v nagovoru poudaril, kako pomembna so takšna tekmovanja za prihodnost glasbenega izobraževanja in povezovanja mladih dirigentov po Evropi.

Zmagovalec Miha Lončar je s svojo karizmo, tehnično dovršenostjo in glasbeno zrelostjo prepričal tako žirijo kot poslušalce. V nadaljevanju z njim delimo pogovor o tej izjemni izkušnji, njegovem dirigentskem pogledu ter pomenu povezovanja skozi glasbo.

Se še spomniš trenutka, ko si prvič stopil v Godbo Lukovica?

Seveda! Tega trenutka sem se res dolgo veselil. Še danes se spomnim velikega navdušenja, ko mi je moj takratni učitelj in dirigent godbe, Luka Einfalt, izročil note in rekel, da lahko počasi začnem prihajati na godbene vaje.

Verjetno še nikoli prej nisem tako ponosno korakal od doma do kulturnega doma v Šentvidu kot pred mojo prvo vajo.

Kaj te je takrat najbolj pritegnilo?

Zagotovo ljudje in občutek skupnosti v godbi. Vzdušje na vajah je bilo res odlično – v tistih dveh urah ni bila pomembna ne starost ne poklic, vsi smo bili enakovredni. Še zdaj se spomnim, kako sem po vsaki vaji staršema navdušeno pripovedoval, kaj smešnega se je zgodilo. To so res lepi spomini.

Kdo ali kaj te je navdušil za igranje – in zakaj ravno rog?

Moj takratni učitelj klavirja, Tomaž Pirnat. Klavir sem igral že nekaj let, a sem si vseeno želel postati član Godbe Lukovica – kar s klavirjem ni bilo izvedljivo. Na eni od ur mi je Tomaž predlagal, naj poskusim z rogom, saj hornistov ni veliko. Brez večjega razmišljanja sem zagrabil priložnost – čeprav takrat sploh nisem točno vedel, kaj rog pravzaprav je.

Kako pomembna je bila Godba Lukovica pri tvojih glasbenih začetkih? Kaj si se tam naučil, kar te spremlja še danes?

Zelo pomembna. Takoj sem dobil godbeni instrument in začel z učnimi urami – to je bilo res super. Najpomembnejša lekcija pa je bila ta, da je vzdušje in povezanost med godbeniki morda še pomembnejša od glasbe same. Skupne dejavnosti – kot so bili izleti v Dubrovnik, Goriška Brda ali novoletne zabave – so bile za društvo ključne, za nas mlade pa najlepši trenutki v letu.

Danes mi vse to pomaga pri vodenju orkestrov – zavedam se, da moram najprej povezati ljudi med seboj, saj lahko le tako dosežejo svojo najvišjo raven.

Bi rekel, da je bila godba tvoj »glasbeni dom«? Kako si se v njej počutil kot mlad glasbenik?

Vsekakor. To je bil moj prvi “odrasli” orkester. Že od prvega trenutka sem se počutil popolnoma sprejetega. S sosedom in takratnim koncertnim mojstrom Božom sva se skupaj vozila na nastope po vsej občini Lukovica. Po nastopih pa je bilo za osnovnošolca vedno nekaj posebnega sedeti za “odraslo mizo” in z godbeniki kramljati ob golažu ali klobasi, ki sta nam po vsakem nastopu pripadala.

Kdaj si prvič začutil, da glasba zate ni več le hobi, ampak nekaj več?

Zelo kmalu – že v četrtem ali petem razredu. Od takrat naprej nisem nikoli več imel “plana B”. Na srečo se je vse izšlo.

Ali misliš, da bi bil danes na istem mestu, če ne bi bilo godbe? Zakaj (ne)?

Godba mi je omogočila prvi stik z glasbo za pihalne orkestre – to je bil temelj, na katerem sem kasneje lahko gradil. Res je, da sem se med študijem posvetil klasični glasbi in igral v različnih zasedbah ter simfoničnih orkestrih. A takoj po zaključku študija sem kot hornist dve leti delal v orkestru nemške policije v deželi Rheinland-Pfalz – tako me je pot znova pripeljala v svet pihalnih orkestrov. Po spletu srečnih okoliščin sem kmalu kot dirigent prevzel tudi svoj prvi pihalni orkester. V pogovorih s kolegi v Nemčiji beseda še danes večkrat nanese na mojo prvo godbo – tako se je godbeni krog po letih spet sklenil.

Se še vedno čutiš del godbeniške skupnosti, kljub večjim in morda bolj profesionalnim projektom?

Zagotovo. Na koncu ni pomembno, kje in kaj igraš – pomembno je, da si muzikant in da si glasbi popolnoma predan. Če vsak od nas – na vaji in na koncertu – da svoj maksimum, je to največje darilo glasbi in publiki.

Tekmovanje in uspeh

Kako si doživljal tekmovanje? Si pričakoval tak uspeh?

Celoten proces je trajal že od prejšnjega leta. Za prvi krog je bilo treba decembra 2024 poslati video posnetke. Imel sem srečo, da sem oktobra dirigiral LandesJugendBlasorchester Hessen – tako sem imel v žepu odlične posnetke s fantastičnim orkestrom.

Marca je bilo izbranih 15 dirigentov, ki smo se pomerili v Ulmu. Tam so me čakali trije precej stresni dnevi. V drugem krogu smo dirigirali manjši zasedbi orkestra nemške vojske. V polfinale se nas je uvrstilo osem – tam smo morali voditi 30-minutno vajo, naslednji dan pa je sledilo finale s tremi dirigenti. V finalu smo vodili celoten koncert z vojaškim orkestrom.

Mislim, da je pri takšnih tekmovanjih vedno pomembno, da »greš na zmago«. Ko sem marca izvedel, da sem povabljen, sem najprej začel študirati partituro za finalni krog in se nato počasi vračal nazaj proti začetku. Ta taktika se je več kot obrestovala.

Kaj ti pomeni ta zmaga – osebno, glasbeno, morda simbolno?

Predvsem potrditev, da sem na pravi poti – nič več in nič manj.

Glasbeno pa je bila to izjemna izkušnja. Priložnost, da sem v finalu dirigiral orkestru nemške vojske s sedemdesetimi vrhunskimi glasbeniki, je bila največja nagrada.

Bi rekel, da je bila zmaga rezultat talenta, trdega dela ali okolja, iz katerega prihajaš?

Po mojem mnenju je pri glasbi vsaj 90 % uspeha rezultat trdega dela in odrekanja. Ko pogledaš nazaj, vidiš, da se vse vrti okoli glasbe – tudi v “prostem času”. Talent in okolje ti pomagata na začetku, potem pa si za vse odgovoren sam.

Imaš še stik s svojo prvo godbo? Si jo kdaj obiskal kot gost, solist ali dirigent?

Z Godbo Lukovica sem še vedno v občasnem stiku. Če sem doma, grem 26. decembra vedno rad na njihov koncert. Nazadnje sem bil na novoletnem koncertu 2023. Vedno me razveseli, ko srečam lukovške godbenike, poklepetamo in obujamo spomine.

Enkrat sem z njimi nastopil kot solist – kot dirigent pa (še) ne. Ampak tudi to zagotovo še pride.

Kaj bi svetoval mladim, ki šele vstopajo v svet godbeništva?

Naj si vzamejo čas in godbi dajo priložnost. Godbeništvo ni samo glasba – je skupnost, prijateljstvo in nekaj, kar te oblikuje za celo življenje.

Naj bodo radovedni, odprti za učenje in vztrajni tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih. Redna udeležba na vajah in nastopih ni le dolžnost, temveč priložnost, da postaneš boljši glasbenik in hkrati del nečesa večjega.

Kot dirigent dveh pihalnih orkestrov vem, da je mladina danes pogosto zelo zasedena z mnogimi dejavnostmi. Včasih je težko usklajevati šolo, službo in hobije – a prav godba zna pogosto postati ravno tisti prostor, kjer se sprostiš, nasmejiš in napolniš z novo energijo.

z leve proti desni: Paul Lehrieder (predsednik nemške zveze), Mathias Klocker (Avstrija), Andreas Ziegelbäck (Avstrija), Valentin Bischof (predsdnik CISM), Miha Lončar (Slovenija), prof. Erns Oestreicher