Dirigent, pedagog in vizionar slovenskega godbeništva

Slovensko godbeništvo je skozi svojo zgodovino oblikovalo številne vrhunske glasbenike, dirigentske osebnosti in neutrudne kulturne ustvarjalce, a med njimi je le nekaj takih, ki so s svojo širino, strokovnostjo ter neomajno predanostjo pustili tako globok in prepoznaven pečat, da so zaznamovali celotno dejavnost. Eden takih velikanov je bil Jože Hriberšek, dirigent, hornist, pedagog in dolgoletni umetniški vodja različnih slovenskih pihalnih sestavov. Njegova življenjska pot, prežeta s strastjo do glasbe in zavezanostjo k razvoju godbeništva, je bila zgled generacijam in navdih domačemu ter mednarodnemu prostoru.

Zgodnja leta in prve glasbene poti

Jože Hriberšek se je rodil v Ljutomeru, kjer je že kot deček odkril svojo ljubezen do glasbe. Prvi stik s pihalnim orkestrom in s svojim izbranim inštrumentom – rogom – je odločilno usmeril njegovo življenjsko pot. V tamkajšnji godbi se je oblikovala njegova glasbena identiteta, ki jo je kasneje izpopolnil v Ljubljani, kjer je najprej končal srednjo glasbeno šolo, zatem pa še Akademijo za glasbo. Odlikovali so ga izjemna delavnost, jasna vizija ter izostren občutek za zvok, barvo, fraziranje in predvsem za ljudi – za godbenike, ki jim je znal približati tako disciplino kot radost muziciranja.

Že v času študija se je pridružil takratni Godbi ljudske milice, kjer je sprva deloval kot glasbenik, kasneje pa postal dirigent – naslednik dolgoletnega kapelnika. Leta 1964 je prevzel umetniško vodstvo in začel temeljito preoblikovati orkester. Pod njegovim mladostnim, a strokovno izjemno samozavestnim vodstvom, se je godba začela sistematično usmerjati v izvirno glasbo za pihalne orkestre, kar je bila tedaj za slovenski prostor pionirska usmeritev. S tem je orkester popeljal proti višjim interpretativnim standardom ter k lastni razpoznavni umetniški identiteti.

Vzpon orkestra in uveljavitev na evropskem prizorišču

Pod Hriberškovim vodstvom je orkester doživel izjemen vzpon. Širitev repertoarja z izvirnimi deli sodobnih skladateljev, profesionalizacija pristopa, sistematičen pedagoški proces ter jasna vizija razvoja so ga v le nekaj letih umestili v vrh evropskih pihalnih orkestrov. Hriberšek je bil vrhunski interpret simfoničnega, koncertnega in sodobnega pihalnega zvoka, hkrati pa predan promotor nove glasbe. Njegova umetniška načela so temeljila na spoštovanju tradicije, obenem pa na pogumnem uvajanju svežih, inovativnih konceptov.

Med letoma 1969 in 1970 je deloval tudi kot dirigent Pihalnega orkestra Zavoda za baletno in glasbeno izobraževanje, kjer je skrbno usmerjal nove generacije godbenikov. Vseskozi se je zavzemal za mlade glasbenike in njihov razvoj ter predano uresničeval svoj cilj – dvig pedagoške ravni in napredek orkestrske dejavnosti.

Ko se je leta 1977 zaposlil v Simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije, je še dodatno izpopolnil svojo muzikalno izraznost in strokovno znanje. Kot hornist je postal pomemben člen filharmoničnega zvoka, kar je njegovo dirigentsko interpretacijo le še poglobilo – v čutenju linije, fraze in orkestrske barvitosti. A kljub zahtevnemu delu v filharmoniji nikoli ni opustil svojega poslanstva v godbeništvu: njegova energija, delavnost in predanost orkestrskemu delu so mu omogočile dvojno kariero, ki jo je uspešno vodil vse do upokojitve.

Papirniški pihalni orkester Vevče - Hriberškova druga glasbena družina

Leta 1976 je prevzel dirigentsko vodstvo Papirniškega pihalnega orkestra Vevče, ki je pod njegovim vodstvom doživel eno najpomembnejših razvojnih obdobij v svoji zgodovini. Orkester, ki je v tistem obdobju še deloval v relativno skromnih razmerah, je pod Hriberškom prešel prepotrebno modernizacijo: prenovljene in razširjene vadbene prostore, izboljšanje inštrumentarija ter vzpostavitev nujnega sodelovanja z Glasbeno šolo Ljubljana Moste-Polje.

Hriberšek se je dobro zavedal, da je dolgoročni razvoj orkestra mogoč le z izgradnjo mladega in kvalitetnega kadra. Zato je bistveno prispeval k organiziranju poučevanja deficitarnih inštrumentov, omogočil mentorstvo mladim glasbenikom ter orkester preobrazil v sodoben koncertni sestav, odprt repertoarnim in izvajalskim izzivom. V njegovem času je PPO Vevče:

• osvojil koncertno stopnjo na domačih tekmovanjih,

• večkrat nastopil na Kerkrade WMC – svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov,

• posnel številne kasete in plošče,

• redno izvajal novitete slovenskih skladateljev,

• postal prepoznaven predstavnik Ljubljane in Slovenije v mednarodnem prostoru.

Jože Hriberšek je orkester vodil vse do leta 2000 ter s svojim delom ustvaril močne temelje, na katerih stoji še danes.

Ustanovitev novega orkestra - Godba ljubljanskih veteranov

Ko je zaključil svoje delo s Papirniškim pihalnim orkestrom Vevče, si je namenil nekaj časa za počitek. A kmalu je prišlo novo poglavje — Godba ljubljanskih veteranov, v kateri so se združili sami »stari mački« z željo po druženju in muziciranju. Ob koncu leta 2004 je bil med tremi pobudniki za ustanovitev Godbe ljubljanskih veteranov, leto pozneje pa je postal njen prvi umetniški vodja in dirigent. Delo z godbo mu je hitro priraslo k srcu in postalo vir pravega veselja. Orkester je vodil do leta 2008, ko je moral zaradi bolezni to delo žal opustiti. Z izjemnim zagonom in predanostjo dirigenta Hriberška je Godba ljubljanskih veteranov v tem času dosegla občuten napredek.

Vloga v Zvezi slovenskih godb in strokovno delo

Hriberškov vpliv je bil izrazito prepoznaven tudi na sistemski ravni. V okviru Zveze slovenskih godb je opravljal več pomembnih funkcij:

• glasbeni vodja/dirigent ZSG,

• član odbora ter predsednik strokovne komisije,

• član upravnega odbora,

• mentor in dirigent na taborih godbenikov v Zrečah, Novem mestu, Velenju,

• član in predsednik strokovnih žirij na tekmovanjih,

• vodja Male šole dirigiranja, kjer je vzgojil številne mlade dirigente.

Njegove pedagoške metode so združevale disciplino, jasen strokovni pristop in toplino, ki je godbenikom dajala občutek varnosti in hkrati ustvarjalnega izziva. Znal je prisluhniti, spodbujati in motivirati – vedno z neizmernim spoštovanjem do vsakega posameznika in do same umetnosti.

Priznanja in častni naslovi

Za svoje življenjsko delo je prejel številna priznanja, med drugim:

• Gallusovo plaketo, najvišje državno priznanje na področju ljubiteljske kulture, Zlato priznanje ZKD Ljubljana ter Častni prstan Zveze slovenskih godb.

Zapustil je dediščino, ki ostaja

Jože Hriberšek ni bil le dirigent – bil je mentor, sogovornik in oblikovalec generacij. Njegova karizma ni temeljila na avtoriteti, temveč na znanju in človeški toplini. Godbeniki so ga spoštovali, ker jim je dal občutek vrednosti. Bil je izjemno natančen, a nikoli strog brez razloga; zahteven, a vedno pravičen; osredotočen na umetnost, a hkrati zvest ljudem, s katerimi jo je soustvarjal.

S svojim delom je dokazal, da je lahko pihalni orkester enakovreden partner vsakemu drugemu glasbenemu sestavu, če ga vodijo predanost, znanje in vizija. In ravno to je prinesel slovenskemu godbeništvu: samozavest, strokovnost in prepričanje, da je z vztrajnostjo in skupinskim delom mogoče ustvarjati presežke.

Slovo Jožeta Hriberška je velika izguba za slovensko glasbeno kulturo. A za seboj je pustil ogromno: neštete koncerte, posnetke, tekmovalne uspehe, nova glasbena dela, razvite orkestre, vzgojene generacije glasbenikov in dirigentov – ter predvsem neizbrisno sled človeške veličine. Njegova življenjska pot je dokaz, da lahko posameznik s predanim delom oblikuje razvoj celotne dejavnosti. S hvaležnostjo se ga spominjamo kot človeka, ki je svojo energijo nesebično daroval glasbi, orkestrom in ljudem. Njegova melodija ostaja med nami – prežeta v utripu vsakršnega skupnega muziciranja, v zvoku trobil in lesenih pihal, v mladih godbenikih, ki bodo še naprej gradili svet, kakršnega si je želel tudi sam.

Naj počiva v miru

Daniel Leskovic in Milan Pavliha